Mobilni dostop | E-pošta | Zemljevid strani |  |  |  |  |  | 
Išči
Koroška cesta 160, 2000 Maribor
Telefon: +386 2 22 93 840
E-mail: ff@um.si

LUDVIK PANDUR

oktober 2009 - marec 2010


Ludvik Pandur: Omizje, olje, platno, 1972–74

Slikarstvo Ludvika Pandurja je zaznamoval študij na zagrebški likovni akademiji. V letih, ko so se mladi slovenski likovni ustvarjalci skorajda brez izjeme šolali v Ljubljani, se je Ludvik Pandur odpravil v Zagreb, kjer je leta 1936 diplomiral že njegov oče Lajči Pandur. Žlahtna tradicija zagrebške akademije, zagledane v španski barok in usmerjene v sodobni Pariz, ter utrip velikega mesta, ki je bil v Zagrebu bolj svetovljanski kot v Ljubljani ali Mariboru, sta pomagala utirati slikarske začetke Ludvika Pandurja. Njegov opus je zavezan figuri in krajini, zaznamujeta pa ga umetnikova vehemenca v potezah in izražanje z barvo. Na Pandurjevih slikah odzvanjajo stari miti, ljudske bajke in svetniške legende ter se oglašajo podobe, ki so se mu vtisnile v spomin že v otroštvu, med potovanji po tujih deželah ali pa ga spremljajo tako rekoč vsak dan, ko se zazira skozi okno svojega mariborskega ateljeja. Poleg prizorov iz domačega Maribora so Pandurjeva najmočnejša inspiracija strastna Španija, bujni barok in sodobno ameriško slikarstvo.

Z razstavo na dekanatu Filozofske fakultete želimo po daljšem razdobju opomniti na Pandurjeva zgodnja dela iz sedemdesetih let dvajsetega stoletja. Pandurjeve figuralne kompozicije so vzbudile znatno pozornost javnosti v obdobju, ki je bilo naklonjeno predvsem abstrakciji in informelu. Figuralika je bila Pandurjeva odločitev še v času študija. V Hegedušićevo mojstrsko delavnico je vstopil prav zaradi profesorjevega vztrajanja pri figuri in zaradi lastnega občudovanja starih mojstrov, ki jih je hotel sistematično raziskati skozi lastno izkušnjo. Figure je suvereno podajal v baročni dinamiki, slikovitih potezah in bujnem, večinoma v temno odetem koloritu ter jih soočil z rekviziti sodobnega časa, kot so na primer avtomobili in motorji. Pandurjeve realistično zastavljene podobe pa od starih vzorov ostro razločujejo slikarjeve intervencije v kompozicije. Obraze upodobljencev je pogosto zabrisal z megličasti nanosi, kot da bi se možje in žene izgubili v času in tako postali anonimni. Posebej energične pa so bile Pandurjeve poslednje poteze na platno: preko tako rekoč zaključenega figuralnega prizora je temperamentno zamahnil s širokimi čopiči v sočasnem gestualnem slogu, povezal staro z novim in hkrati učvrstil kompozicijsko zasnovo.

Ludvik Pandur je podobe karikirano grotesknih moških in senzualno razkošnih žensk naslavljal Omizja, Tribune in Dogodki. Odzval se je na utesnjenost človeka v dvajsetem stoletju, ki se je prepustilo brezčutnosti in brezglavemu hlastanju za užitkom. Poznavalsko je segel v zakladnico beneškega in španskega baroka ter kompozicije nadgradil s temperamentnim sodobnim nagovorom. V naslednjem obdobju je Ludvik Pandur figuram postopoma odvzemal realistično prepoznavnost in se vse bolj predajal vehementni gesti, ki je ostala stalnica v njegovem opusu.

Marjeta Ciglenečki




Ludvik Pandur se je rodil v Slovenj Gradcu (1947) v družini slikarja Lajčija Pandurja, že leta 1950 pa se je družina preselila v Maribor. Študiral je na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu, kjer je leta 1970 diplomiral pri Antunu Mezdjiću, nato pa je do leta 1973 obiskoval mojstrsko delavnico pri Krstu Hegedušiću. Ludvik Pandur še vedno živi v Mariboru; od leta 1973 je zaposlen na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru, kjer je bil leta 1998 izvoljen v naziv rednega profesorja za slikarstvo. Veliko potuje, najraje v Španijo, študijsko pa je bival tudi na univerzi v Montclairu v ZDA. Razstavljal je v Italiji, Španiji, Nemčiji, ZDA in v Sloveniji. Njegova zadnja velika razstava je bila leta 2007 v Lendavi in v Mariboru.