Mobilni dostop | E-pošta | Zemljevid strani |  |  |  |  |  | 
Išči
Koroška cesta 160, 2000 Maribor
Telefon: +386 2 22 93 840
E-mail: ff@um.si

BOGDAN ČOBAL, Slike iz sedemdesetih let

marec - junij 2010


Bogdan Čobal: Slika, akril na platno, 1972

Bogdan Čobal se je vključil v mariborsko likovno življenje proti koncu šestdesetih let 20. stoletja, in to ne le kot ploden slikar, ki je razmeroma pogosto razstavljal, pač pa tudi kot polemičen pisec, organizator razstav, energičen član mariborskega pododbora Društva likovnih umetnikov Slovenije in ob koncu osemdesetih kot predavatelj likovne teorije in slikarstva na Oddelku za likovno pedagogiko na mariborski Pedagoški fakulteti. Glavnino njegovega obsežnega opusa predstavljajo štafelajne slike, določena likovna vprašanja pa je raje in lažje reševal v grafiki, pri čemer je dosegal vidne uspehe.

V sedemdesetih letih 20. stoletja, ki so bila v Mariboru na področju likovne umetnosti izjemno zanimiva in živahna, so tudi Bogdana Čobala pritegnile novosti, ki so prihajale predvsem iz Združenih držav, takrat nesporno vodilnega likovnega vrelišča. Javnost sicer ni zlahka sprejela pop arta, akrilnih barv, slikarstva ostrih robov in značilnih urbanih vsebin, a se danes iz časovne oddaljenosti zdi, da je bil industrijski Maribor takšnim likovnim tokovom razmeroma blizu. Za Bogdana Čobala je bila posebej navdihujoča udeležba na likovnih kolonijah na Ravnah in v Izlakah v letih 1974 in 1975. Pokrajina, ki sta jo zaznamovala železarska industrija in premogovništvo, se mu je prikazala kot območje, ki živi v velikem oblaku tovarniškega dima, in kot prostor, v katerem je nenehno slišati enakomeren ritem orjaškega kladiva. Barvno je podobe nadgradil z intenzivno rdečino žarečega jekla. Valujočo silhueto hribovite Koroške in Zasavja so na Čobalovih slikah preglasili znaki industrijske stvarnosti: zobniki, kladiva, cevovodi. Slikar je v tvorbo naravnih organskih oblik zarezal stroge linije pravilnih geometrijskih teles in jo vpel v jasen ritem, tako kot je industrializacija popolnoma spremenila še ne dolgo tega ruralno življenje tamkajšnjih ljudi. Prvine popartističnega slikarstva so se srečale z ostalinami socrealističnega razumevanja industrializacije ruralnih okolij in hkrati tudi z zavedanjem, kako usodno je uničevanje narave. V Čobalovih slikah iz prve polovice sedemdesetih let, v katerih nad mehko valujočim hribovjem visijo toge škatlaste strukture in se vanj zajedajo zobčasta kolesja, je opazna umetnikova fascinacija nad odkritjem nove pokrajine; le-ta v sebi še nosi spomin na občudovano postimpresionistično videnje narave, ki pa ga preglašajo zvoki in znaki novega časa. Ploskovita raba akrilnih barv na slikah je našla svojo vzporednico v sitotiskih, v katerih je Bogdan Čobal podobe industrijskega sveta prikazoval v soočenju organskih in strogo geometrijskih oblik.

Industrijskim krajinam so kmalu sledile slike, ki jih je največkrat poimenoval Predeli, v njih pa se je posvetil kodiranju prostora. To niso več geografsko določljivi kraji, pač pa prostori slikarjevega notranjega razmisleka; pojmoval jih je kot pokrajino zamejene človekove eksistence. Svet mehko valujočega hribovja je izmeril, sprogramiral in zapisal v sistem koordinat; prostor je razčlenil v kvadraste bloke, zamikal posamezne ravnine in jih diagonalno vstavljal v razplasteno shemo ter na tak način usmeril in določil človeški pogled na odtujeno mu in izpraznjeno pokrajino. Predeli so osamljena križišča naravnega in intelektualnega prostora, ki jih le izjemoma naseli živo bitje v vlogi opazovalca. Ostrino industrijske krajine je v Predelih nadomestil liričen ton; težke forme strojnih elementov so se umaknile tankim linijam prostorske mreže. Tudi Predeli so dobili svojo vzporednico v grafikah; v drugi polovici sedemdesetih let je Čobal odtisnil svoje najboljše alugrafije in akvatinte.

V naslednjem obdobju se je Čobal vse bolj predajal eruptivni gesti in upodabljanju svetlobe, vendar je zastavek iz sedemdesetih, stroga organizacija slike v trden geometrijski sistem, ostala bistvena prvina njegovih kompozicij. Prostorski križ, temeljni način človeškega opazovanja, je v devetdesetih letih prevladal v Čobalovem slikarstvu; uravnaval je naš pogled na barvno bogate kompozicije, ki so se vse bolj usmerjale v ikonografijo baročnega iluzionizma.

Marjeta Ciglenečki




Bogdan Čobal se je rodil leta 1942 v izgnanstvu v Zrenjaninu. Študiral je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1967 diplomiral iz slikarstva pri prof. Maksimu Sedeju. Delal je kot pedagog na Srednji šoli za trgovsko dejavnost v Mariboru, kot vodja aranžerstva in reklame v mariborskem trgovskem podjetju Kvik in od leta 1989 kot docent in nato izredni profesor na Oddelku za likovno pedagogiko Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru. Upokojil se je leta 1999. Bogdan Čobal je veliko razstavljal in se pogosto udeleževal likovnih kolonij. Opazni so bili njegov nastop na 9. bienalu mladih na Reki leta 1977 in večkratna udeležba na razstavah jugoslovanske grafike v Zagrebu (1978, 1982,1984, 1986 in 1990). S Petrom Krivcem sta se leta 1981 predstavila v berlinski Galerie im Fontane Haus. Leta 2002 je imel v Umetnostni galeriji Maribor veliko pregledno razstavo, za katero je prejel Glazerjevo listino.