MIRA KRAJNC IVIČ

Znanstveni in akademski naziv

• doktorica jezikoslovnih znanosti
• docentka za slovenski jezik
• izredna profesorica za slovenski jezik

Življenjepis

• leto in naslov profesorske diplome: 1998, Besedje v Vuzeniškem govoru, Pedagoška fakulteta Univerze v Mariboru
• leto in naslov magistrskega dela: 2004, Besediloslovne značilnosti pokrajinskega pogovornega jezika (Na gradivu mariborščine), Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani
• leto in naslov doktorskega dela: 2008, Zasebni dvogovori, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani

Zaposlitve

• Univerza v Mariboru, in sicer od decembra 1998 do decembra 2006 na Pedagoški fakulteti, od januarja 2007 pa na Filozofski fakulteti

Izvolitve

• od decembra 1998 do maja 2009: asistentka za slovenski jezik
• maja 2009: izvoljena v naziv docentke za slovenski jezik
• od junija 2014: izredna profesorica za slovenski jezik

Raziskovalna področja

• slovenski jezik, analiza diskurza, besediloslovje, politično jezikoslovje, jezikovna pragmatika, skladnja govorjenih sporočil, razgovor, pogovor; razvijanje komunikacijskih spretnosti pri predšolskih otrocih

Članstvo v projektih

• Slovenski jezik v stiku evropskega podonavskega in alpskega prostora (temeljni raziskovalni projekt, 2009–2012, vodja red. prof. dr. Marko Jesenšek, J6-2238, članica)
• V objemu besed (2016–2017, članica)
• OBJEM – Bralna miselnost in razvoj slovenščine (Ozaveščanje, Branje, Jezik, Evalvacija, Modeli (2016–2022, vodja mag. Karmen Svetlik, članica, OP20.01462)
• Slovensko jezikoslovje, književnost in poučevanje slovenščine (programska skupina, 1. 1. 1999–31. 12. 2025, vodja red. prof. dr. Marko Jesenšek, P6-0156, članica)

Monografije

Visokošolski učbenik Osnove pragmatičnega jezikoslovja prinaša osnovna teoretična spoznanja jezikovne pragmatike, pristopa k raziskovanju jezikovnih pojavov v soodvisnosti od njihovih funkcij v določenih kulturnih, družbenih in prostorsko-časovnih danostih, skladno s spoznavnimi in drugimi lastnostmi udeležencev konkretnega komunikacijskega stika. Predstavlja temeljna področja pragmatičnega raziskovanja, to so kontekst, komunikacijska načela, zlasti načeli sodelovanja in vljudnosti, nanašanjska zaporedja in deiktičnost, ter vključuje sodobna spoznanja o teoriji govornih dejanj, še posebej spoznanje o večfunkcijskosti govornega dejanja.

Učbenik dopolnjujejo vaje, to so izbrana besedila, primerna, zanimiva in aktualna za poskuse samostojnih jezikovnopragmatičnih analiz.

Jedro monografije Razgovor kot vrsta komunikacijskega stika z oblikovnega in vsebinskega vidika smiselno dopolnjujejo teoretični uvodni del kot podlaga analize, gradivo, zaključek in slovarček nekaterih pogosteje uporabljenih strokovnih poimenovanj. V teoretičnem uvodnem delu so po tematskih sklopih prestavljena vprašanja dvogovora sploh, npr. teorije govornih dejanj, jezikovne pragmatike, konverzacijske analize. Tu velja posebej izpostaviti misel iz sklepne ugotovitve, da »analize dvogovorov proučujejo jezik izreka v razmerju do /…/ funkcije /jezika/ v socialni interakciji.« Potrjuje se torej dejstvo, da jezik omogoča proučevanje kulturnih in sploh jezikovnih vedenjskih vzorcev, da je torej izhodiščni, človeka določujoči način socializacije. Jezik je tako v monografiji po eni strani predstavljen kot odsev človekove stiske, na drugi strani pa kot različni pristopi reševanja te stiske.

Monografija Besedilne značilnosti javne govorjene besede. Na gradivu sej mariborskega Mestnega sveta izhaja iz razlik med govorjenim in zapisanim kot dvema različnima sporočanjskima procesoma. Ker pri oblikovanju govorjenega besedila govorec/poslušalec skupaj s poslušalcem/govorcem deli oblikovni napor, je govorjeno besedilo hkrati rezultat procesa in proces sam, kar se najizraziteje kaže pri skladenjskih značilnostih, na skladenjskostrukturni ravni in pri načinih ter sredstvih povezovanja besedilnih enot v besedilo.