marec – maj 2009
Albin Lugarič je slikar, ki je večji del svojega opusa posvetil pokrajini v najbližji okolici Ptuja; slovijo njegove podobe zasneženih ravnic in eruptivno občutene Haloze, medtem ko je v poletno razbeljenem istrskem kršu iskal nasprotje valovitega haloškega sveta. Med poznavalci njegovega slikarstva pa imajo posebno veljavo Lugaričeve slike s konca petdesetih in iz šestdesetih let 20. stoletja, ki jih označujejo nekoliko mračno zastavljena vprašanja o smislu bivanja. Razumeti jih je potrebno v kontekstu evropskega in zlasti pariškega povojnega eksistencializma, ki so mu sledili tudi slovenski literati in slikarji. V petdesetih letih 20. stoletja so se za umetnike nekoliko odprle sicer dokaj nepropustne meje takratne Jugoslavije. Štipendije Moše Pijadeja so izbrancem ponovno omogočile neposreden stik z zahodnoevropsko ustvarjalnostjo. Tudi Albin Lugarič je leta 1956 za dva meseca odpotoval v Pariz.
Kar nekaj Lugaričevih slik iz tega obdobja je naslovljenih Pesniki. Osamljene figure so pravzaprav slikarjevi avtoportreti, čeprav v njih ne smemo iskati portretne podobnosti. Lugaričevi pesniki zastopajo umetnike vseh zvrsti; možakarji sedijo ob mizi pred praznim ali napol popisanim listom papirja in izpovedujejo večni dvom ustvarjalca. Pesnikom so po vsebini sorodne sključene figure, ujete v tesne ulične prostore, na nekaterih podobah pa je figura pesnika umanjkala; ostal je le list papirja na mizi, ob njem pa leščerba, ključ, ura na steni. Pesniki in njim sorodna Lugaričeva dela so stroge kompozicije, urejene v mrežo navpičnic in vodoravnic. Barve, uglašene v temne rjavine in v bleščavo intenzivnih turkiznih tonov, so nanesene pastozno, včasih tudi z lopatico, da so nastali značilni grebeni, ki robijo barvne ploskve. Ko je mojster presodil, da je delo zaključeno, je nad sliko otresel čopič; po površini so se razpršile drobne packe, barva pa se je pocedila v tankih curkih. Ploskovitost slikovnega polja je s tem dobila še en poudarek. Lugaričevi Pesniki so značilen odraz takratne likovne tvornosti na Slovenskem. Odlikujejo jih ostra in boleča slikarjeva izpoved ter prepričljivo odločne poteze in krepak barvni nanos.
Ko je Albin Lugarič zaključil serijo Pesnikov in njim sorodnih motivov, se je njegova barvna paleta postopoma osvetlila; vse manj je upodabljal notranjščine in vse bolj se je posvečal krajini. Odločna in krepka poteza ter izpovedna ostrina pa sta ostali značilnost njegovega slikarstva, ki ga v splošnem opredeljujemo kot ekspresionistično in zavezano kontrastnim barvnim razmerjem.
Marjeta Ciglenečki
