marec – maj 2015
Albin Lugarič (1927-2014) je zapustil izjemno obsežen slikarski opus, ki ga je mogoče razdeliti v več motivnih skupin. V zgodnejšem obdobju je bil zavezan figuraliki; leta 2009 smo v razstavišču mariborske Filozofske fakultete predstavili izbor iz ciklusa Pesniki, ki jih je Lugarič upodabljal konec petdesetih in v prvi polovici šestdesetih let 20. stoletja. Pesniki so v svojem bistvu slikarjevi avtoportreti, ujeti v nekoliko mračno razpoloženje povojnega eksistencializma.
Glavnino Lugaričevega opusa pa zavzemajo krajine. Slikar je iskal motive v najbližji okolici svojega doma, mimo katerega se v vijugah pretaka Studenčnica, veliko pa je slikal tudi v Halozah. Haloški motivi iz sedemdesetih let so ovrednoteni kot eno najtehtnejših poglavij Lugaričevega slikarstva. Haloški griči, ki se kopičijo v navideznem neredu, so razmeroma pozno pritegnili ustvarjalce. Šele v dvajsetih letih 20. stoletja se je v vinorodno pokrajino zagledal slikar nemškega rodu Jan Oeltjen (1880-1968), Lugarič pa je v naslednjih desetletjih nadgradil Oeltjenovo ekspresionistično interpretacijo haloškega sveta. Haloze je slikal z vehementnimi potezami, v temperamentnem koloritu in z nespregledljivo strastjo. Krepko nanesene barvne ploskve so ukleščene med ostre linije geometrijsko izoblikovane konstrukcijske mreže, v kateri prepoznavamo nezadržno silovitost slikarjevega značaja pa tudi silno, magično moč valovite pokrajine. Precej drugačne od haloških krajin so Lugaričeve zimske podobe, na katerih je običajno predstavljen ravninski svet v pogledih od zgoraj navzdol. Zasnežene ravnice določajo pravokotniki vrtnih plotov in brajd, slikar pa je z izjemno pronicljivostjo ujel čas, ko se zimski hlad že umika spomladanski odjugi in ko »sneg medli«, kakor je njegove zimske krajine v verzih opisal Milček Komelj.
Posebno mesto med Lugaričevimi krajinami zavzemajo istrski in drugi obmorski motivi. Za slovensko slikarstvo je bil primorski svet v desetletjih po drugi svetovni vojni nadvse zanimiv. Bil je na novo pridobljeno slovensko ozemlje, ponujal pa je tudi nova likovna izhodišča. Slikarji so se radi soočali s trdim kraškim svetom, odetim v sončno bleščavo, vznemirljivi pa so bili tudi pogledi na nemirno površino morske gladine; oboje je vabilo v abstrakcijo. Tudi v Lugaričevem opusu prepoznavamo istrske krajine ter podobe solin in pristanišč kot prelomnice v njegovem razvoju, zlasti je v njih preskušal meje, ob kateri predmetna prepoznavnost prehaja v abstrakcijo.
Marjeta Ciglenečki
