maj – december 2007
Slikarstvo Anke Krašna je razpeto med figuraliko in abstrakcijo. Umetnica se na doživetja odziva strastno in energično, izraža pa se predvsem z barvo. Doživlja jo v simboliki njenih tonskih vrednosti in kot tvarino, ki se je mora dotikati, ko jo nanaša na platno. Pri tem uporablja široke čopiče in lopatice, še raje pa prste in dlani.
Dela Anke Krašna so nanizana v več vsebinsko bogatih pripovednih ciklov in v kronološko zaokrožene skupine abstraktnih slik. Za prvo razstavo na Filozofski fakulteti v Mariboru je umetnica izbrala več abstraktnih del, ki so nasledila ciklus podob z naslovom Vrtovi, veliko platno iz nadvse uspešnih Zgodb, za katere je leta 2004 prejela Glazerjevo listino, in nekaj slik iz najnovejše obsežne serije z naslovom Dnevnik gospodične Blondy.
Vrtovi iz devetdesetih let prejšnjega stoletja so upodobitve, ki so jih navdihnili prizori iz slikarkinega bujno zaraščenega vrta. Anka Krašna je polagoma opuščala prepoznavnost organskih oblik in se vse bolj posvečala barvi, za katero je želela, da žari v intenziteti rdeče, oranžne, modre in zelene. Zgodbe so nastale v prvih letih 21. stoletja. Slikarka je bridka intimna čustva z ostrimi potezami in v rezkih barvah upodobila v seriji skrajno shematiziranih obrazov in glav. Nekatere se nam prikazujejo v zrcalnih odsevih, kar dokazuje, da slikarkine pripovedi niso izmišljene, saj zrcalo vedno pokaže resnico. V letu 2004 pa je Anka Krašna javnost presenetila z Dnevnikom gospodične Blondy, skorajda romaneskno zastavljeno ljubezensko zgodbo v več poglavjih, skozi katera nas vodijo velike in zgovorne figuralne kompozicije, še bolj pa simbolika barv: plahi pastelni toni se prelijejo v neskončne modrine in divji ognjemet rdečin, čemur sledi hladen piš belin in povsem na koncu siloviti kontrast rdeče in zelene. Podobno se trde in pokončne forme izmenjujejo z oblimi in polnimi, ostri trikotniki z mehkimi krivinami. Sodobno slikarstvo se skorajda ne izraža več v monumentalno zasnovanih pripovedih; lahko občudujemo pogum Anke Krašna, da se vedno znova brez zadržkov odzove svojemu notranjemu vzgibu in sledi ustvarjalni sli, s katero na platno polaga barve, dokler podobe ne pomirijo njenih strasti.
Marjeta Ciglenečki