maj – november 2012
Univerza v Mariboru je že vse od svojih začetkov, ko je bila še Združenje visokošolskih zavodov, v svoje študijske programe zajemala tudi umetnost. V letu 1961 je na takrat ustanovljeni Pedagoški akademiji začel delovati Oddelek za likovno pedagogiko, na katerem so predavali najvidnejši mariborski umetniki. Vpogled v seznam diplomantov nas prepriča, da je bilo med študenti veliko nadarjenih, ki so svoje znanje nadgrajevali z nadaljnjim izobraževanjem. Oddelek za likovno umetnost sedanje Pedagoške fakultete je bil in še vedno je pomembno mariborsko likovno središče, kjer že nekaj časa zori ideja o ustanovitvi akademije za umetnosti. Z več razstavami v razstavišču mariborske Filozofske fakultete smo že opozorili na ta spregledani mariborski fenomen, s tovrstno programsko usmeritvijo pa želimo tudi nadaljevati.
Redna profesorica na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru Anka Krašna in njena nekdanja študentka Saša Bezjak se predstavljata z zaokroženima poglavjema iz svojih opusov, Krašna s ciklusom slik s konca osemdesetih let 20. stoletja, Bezjakova z vezeninami iz zadnjih let. Anka Krašna se izraža z barvo, ki jo razume v vsej njeni snovnosti in v ekspresivni ostrini. Bezjakova na slikovno polje, ki ga navadno pušča belega ali vsaj svetlega, subtilno zapisuje linijo, s katero pripoveduje zgodbe o materinstvu in ljubezni. Umetnici sta si zelo različni, druži pa ju čustveno intenzivno odzivanje na dogajanje v najožjem okolju; ikonografija njunih del je izrazito osebna.
Na slikah Anke Krašne odsevajo njene vezi z najbližjimi, se prikazujejo čudeži o rastju na domačem vrtu, slikarka občasno zahaja v abstrakcijo, zna pa se odzvati tudi na aktualne politične razmere. Podobe gradi s širokimi potezami, včasih celo s prsti, vedno pa v krepkih barvah. Za tokratno razstavo je izbrala dela iz cikla s konca osemdesetih let 20. stoletja, ki jih je naslikala v burnem ozračju, ko je razpadala Jugoslavija. Uporabila je motiv ovce, v krščanski ikonografiji žrtvene živali, ki se nikoli ne upira in v tropu brezumno drvi v prepad. Tematiki je prilagodila tudi barvno skalo; poseben pomen je odmerila rdeči, kompozicije pa je dopolnila z vnosom neslikarskih materialov iz vsakdanjosti. Slike so bile leta 1990 predstavljene v Razstavnem salonu Rotovž in takrat so učinkovale vsebinsko provokativno, kritika pa je umetnici priznala likovno izčiščeno artikulacijo.
Saša Bezjak se z redko in osvobajajočo odkritostjo zazira v lastno intimo. Njena pripoved teče v mehkih in poenostavljenih linijah, ki so skoraj identične s ploskovito otroško risbo in zato zbujajo vtis prvinskosti. Bezjakova riše in slika, kipari, fotografira in snema s kamero, v zadnjem obdobju pa izdeluje predloge za vezenine razmeroma velikih dimenzij; vezilja je njena mama. Ni se mogoče izogniti asociaciji na nekdaj priljubljene stenske obloge, ki so krasile kuhinje in s poučnimi napisi bodrile gospodinje k pridnosti. Hkrati pa je v tehniki vezenja nekaj prastarega, mitskega. Ponavljajoči se gibi vezilje so kot molitev in tudi gledalca nagovarjajo, naj se podobi posveti v kontemplativnem preštevanju šivov. Saša Bezjak pripoveduje zgodbe o sebi in svojih najbližjih; v resnici pa v šivanih slikah prepoznamo sami sebe v vsej tragiki našega kratkega življenja.
Marjeta Ciglenečki
