marec – maj 2008
Boris Farič sodi v mlajšo generacijo slovenskih fotografov, ki vztrajno osvaja naklonjenost poznavalcev. V njegovem opusu je najti raznolike motive, doslej pa je največ pozornosti zbudil s serijo, ki je nastajala med letoma 2001 in 2007. Fotografije druži pomenljiv naslov Andante grazioso, na številnih posnetkih pa je upodobljena bela kobila Livija.
Fotograf občuduje belo kobilo v njeni neukrotljivosti in zavezanosti popolni svobodi. Livija živi na njegovi domačiji; tako zelo drugačna je in v opreki z neusmiljenim ritmom sodobnega življenja, katerega ujetniki smo in ki je povsem odvisno od tehnoloških dosežkov. Mlademu fotografu pomeni vez s prvobitno naravo. Na fotografijah je lepo žival privzdignil na raven prispodobe, okolje, v katerem nastopa, pa je na fotografijah geografsko nedoločljivo oziroma se zaradi zornega kota fotografiranja na večini kompozicij kot ozadje pojavlja zgolj nebo.
Farič je Livijo prikazal v vsej eleganci njenega gibanja, vendar v objektiv ni lovil njenega celega telesa, pač pa izbrane sekvence v neobičajnih rezih in nenavadnih zornih kotih. Detajle je v pozitivih povečeval, da je dosegal naravno velikost posameznih delov živalskega telesa. Poudarjal je estetiko linij, ki se rišejo na telesu kobile, opozarjal na mehkobo dlakavega trupa in na pramene grive, ki jih mrši veter. Serija je nastajala v klasični črno-beli tehniki, ob pogosti rabi širokokotnega objektiva in dosledno v pogledih od spodaj navzgor, da se za telesom živali razpira neskončnost z belimi oblaki prepredenega neba. Kritiki so upravičeno opozorili na nadrealistično komponento v Faričevi pripovedi o sanjsko lepi kobili. Beli konji so prispodoba popolne lepote; dvigajo se v nebo in v svetlobo, v njihovi podobi pa se zgoščata erotična moč in silovitost poželenja. Faričeva Livija je bolj kot z zemljo povezana z nebom. Zdi se kot privid, ki se nam je pritaknil v snu in nas vabi, da mu sledimo in se izgubimo v širjavah neba.
Marjeta Ciglenečki
