marec – maj 2014
Dubravko Baumgartner se je slikarsko zavezal rodni Lendavi in njeni okolici. Že v času študija na ljubljanski akademiji ga je pritegnila propadajoča stavbna dediščina v Novem Tomažu (Új Tamás) v Lendavskih goricah; sprva si je za motiv izbiral panoramski razgled na slikovito vinogradniško naselje, nato pa prešel na pogled iz neposredne bližine. Usoda starih vinskih kleti, s slamo kritih zidanic, je že dobro desetletje osrednji motiv v opusu Dubravka Baumgartnerja.
Struktura zidu, s katerega se v plasteh lušči omet, že stoletja vznemirja slikarje, v času informela pa je postala zavezujoč motiv; umetniki so razpadajoče zidove na slikovnem polju tako rekoč na novo gradili, ko so med barve mešali pesek, glino in druge snovi, vedno z namenom, da gledalcu upodobljeno predočijo čim bolj stvarno in otipljivo. Podobno, a hkrati vendarle drugače, k slikanju pristopa Dubravko Baumgartner. Med pohajanjem po Novem Tomažu iz ruševin pobira ostaline »cimprač«, ki jih kasneje uporabi za slikanje, včasih nespremenjene, drugič predelane. Nekatere slike dopolni s kosi lesa, ki so prav tako relikti lokalnega stavbarstva, v barve pa meša žaganje in pesek, da doseže vtis hrapavega ometa. V bližini Dobrovnika so svojčas kopali zemljino za pigment oker barve, kar je preskusil tudi sam, ko si je pripravljal barve. Vendar je gradnja s pomočjo za slikarstvo neobičajnega materiala le en del Baumgartnerjevega slikarskega postopka, na katerega se pripravlja s klasično skico in s pomočjo digitalne fotografije in njene računalniške obdelave. Enako pomembni kot informelovski so v načinu »trompe l’oeil« upodobljeni elementi. Baumgartner metiérsko neoporečno prevara naše oko; navadno se šele ob dotiku prepričamo, da opazujemo naslikan motiv, ne pa na slikovno polje prilepljen kos deske ali šop trstike. Baumgartnerjeve podobe so uglašene na prevladujoče zemeljske rjavine, med katerimi najdemo majhne lise intenzivne turkizne barve, ki opominja na modro galico, s katero so vinogradniki škropili trto in barvali svoje vinske hrame. Med rjavinami pa žarijo tudi drobne intenzivno rdeče površine. Slikar platno grundira z rdečo in te podlage na nekaj mestih v postopku slikanja ne prekrije; rdeča tli izpod zgornjih slojev barve kot boleča rana. Kritik Robert Inhof je te majhne, a barvno intenzivne lise primerjal z znamenji na lesorezih Štefana Galiča; imenoval jih je majhna rdeča jedrca, ki se nam prikazujejo iz notranjosti podobe in govorijo o možnosti nekega drugega fizičnega ali metafizičnega stanja. Baumgartnerjeve podobe so pripovedi o večnem življenjskem krogu, kjer je razpad nuja in hkrati možnost novega začetka.
Baumgartnerjeve slike so razmeroma velikih izmer, nekatere je oblikoval trikotniško, spet druge so zasnovane kot triptihi. V zadnjem obdobju nastajajo po dimenzijah manjše podobe, za katere je navdih in gradivo dobil na domačem gradbišču. Škatlaste objekte sestavlja v nize in jih vgrajuje v vitrine, s čimer jim podeljuje status dragocenosti. Površina pločevine, ki jo je rja odela v prelestno lepe barve in oblike, prebudi spomin na metulje, ki jih je zbiral že omenjeni Štefan Galič. Tudi najnovejša Baumgartnerjeva dela se vpenjajo v plemenito likovno pripoved o krajih na skrajnem vzhodnem robu Slovenije.
Marjeta Ciglenečki
