marec – april 2011
Dušan Fišer ima izjemen smisel za razumevanje prostora. Pri tem povezuje znanje preteklih stoletij, ko so slikarji stremeli k upodabljanju navidezne prostorske globine, in problematiko modernega slikarstva, ki podobo dojema kot ploskev, na določen način prekrito z barvnimi lisami. Fišer je starodavno težnjo po iluziji prostorske poglobitve zmogel spremeniti tudi v njeno nasprotje; ob opazovanju njegovih slik si pogosto nismo na jasnem, ali se upodobljeni prostor navidezno poglablja ali pa se, ravno obratno, boči navzven v smeri proti gledalcu.
S slikami, ki jih je združil v serijo Matrica – mentalna struktura prostora (prvič so bile razstavljene leta 2003 v ljubljanski Equrni) je gledalca dobesedno izpostavil podobam, naslikanimi v tehniki trompe-l’oeil. Ta starodavna iluzionistična tehnika se izraža z izjemno ostrino linij in upodobljeno prikazuje v skoraj boleči minucioznosti. Nenavadne podolgovate predmete na velikih živo rdečih, oranžnih in črnih platnih je obrazložil kot »ampule z vpisanimi kodami, ki vsebujejo miselne vzorce mentalnih struktur«. Ob pozornem opazovanju Fišerjevih slik se ampule s skrivnostnim sporočilom, precizno razporejene v zaporedne prostorske pasove, začnejo navidezno premikati in seliti v prostor gledalca, da ga nazadnje napolnijo do popolne zasičenosti, čemur se ni mogoče ubraniti. Takrat pa se v kodah zapisani vzorci mentalnih struktur naselijo v gledalcu in se dekodirajo. V naslednjih letih je Fišer ampule upredmetil in jih razstavil kot instalacije. Leta 2009 je predstavil novo večjo serijo slik z naslovom Stvari v prostoru. Intenzivne rdeče in oranžne tone je zamenjal za rumene in sive, vznemirile pa so ga tudi sledi gibanja v prostoru. V stroge kompozicije, ujete v raster vodoravnic in navpičnic, je zapisal zankaste vijuge, še najbolj podobne linijam, ki jih na nebu puščajo letala v loopingu.
Za razstavo na dekanatu Filozofske fakultete je Dušan Fišer izbral nekaj del iz zadnjih let, zraven pa je ustvaril povsem novo skupino slik. Tudi ta dela, za katere je uporabil izrazito podolgovat format, odpirajo vprašanja prostora, a z novimi prijemi. V spominu nam obudijo v renesansi in baroku priljubljene podobe, ki so pri gledalcih ustvarjale vtis, da ne zrejo v sliko, pač pa v realne predmete. To so tako imenovani quodlibet, na način trompe-l’oeil upodobljena raznovrstna krama iz vsakdanjega življenja. Fišerjevi quodlibet sicer ostajajo v območju abstraktnega (a z možnimi asociacijami na predmetno prepoznavnost), ohranjajo pa značilno ostrino linij in strogo razmejevanje likovnih ploskev. Slikar je preigraval pravila linearne perspektive in uporabil tudi senčenje, s čimer je gledalca približal varljivemu vtisu realnega; nekatere podobe nas skušajo prepričati, da so objekti z nalomljenimi stranicami in da se trikotno zašiljene ploskve obračajo proti gledalcu in zarivajo v prostor pred sliko.
Dušan Fišer s svojim opusom vzpostavlja vezi med starimi iluzionističnimi enigmami in sistemi, ki jih ponuja doba elektronskih medijev in virtualnega. Občutljivega gledalca vabi na potovanja po brezmejnih razsežnostih duha ter v območje neskončnega, ki ga v svoji človeški majhnosti vedno znova skušamo izmeriti in zamejiti.
Marjeta Ciglenečki
