januar – april 2013
Jernej Jemec je svojo ustvarjalno pot pričel z grafiko in razmislekom, kako preseči omejitve klasičnih grafičnih postopkov. V grafiki se je odlikoval že za čas študija na mariborski Pedagoški fakulteti, grafiki pa je bilo posvečeno tudi njegovo diplomsko delo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani (Oblikovano platno in trodimenzionalna grafika). Serijo odtisov v tehniki suhe igle je naslovil Šatenšpile (2004-06); opozoril je na prostorska razmerja med grafičnim odtisom in steno, zaradi katere trodimenzionalna grafika preseže omejitve grafičnega lista in postane grafično telo.
Matrice, na katere je vrezal abstraktne motive s premišljeno zastavljeno prostorsko kompozicijo, je odtisnil na platno, platno pa nalepil na reliefno in tudi na zunanjih robovih nepravilno oblikovan nosilec iz stiropora. V prostor gledalca izstopajoče likovno telo je še vedno grafika, vendar kompozicija na odtisu zaradi prilagoditve neravni površini nosilca naš pogled vsrka v specifično in pogosto neobičajno sosledje prostorskih nivojev. Avtor sam opozarja na konflikt med značilnostmi kiparskega in slikarskega prostora. Še bolj se je Jernej Jemec oddaljil od klasične grafike z najnovejšimi deli, za katere je uporabil neobičajne materiale iz gradbeništva. S pomočjo maltita, akrilnih barv, izolirnega traku in gradbene mreže je nadomestil zahtevnejše prakse sitotiska. Groba reliefna podlaga v preprostih oblikah geometričnih struktur mu je omogočila predstaviti skromen linearni prostor, v katerem je iskal razmerja med predmetnostjo in praznino. Na takšen nosilec je lepil fotokopije najrazličnejših motivov iz vsakdanjosti, stare zapiske in osnutke, predvsem pa figurice ljudi in živali, kakršne so učitelji razrednega pouka pred leti uporabljali kot pedagoški pripomoček; marsikdo se še spomni tabel, s katerih so se ponujali ljubki prizori socialistično urejene družbe.
Na polju slikarstva je zanimivo opazovati Jemčev premik od abstrakcije v realizem. Med študijem na akademiji so profesorji hvalili njegovo zanesljivost v realistično koncipiranih kompozicijah, ki jih je proti koncu študija zamenjal za postmodernizem bernardovskega tipa. V magistrskem delu (Zvok kot notranja struktura slike) je eksperimentiral s kodiranjem zvoka in prostora v enoten sistem; slika deluje kot nosilec za zvok, s kompozicijo pa se navidezno širi v prostor, kamor se razliva tudi zvok. Vendar se je Jernej Jemec kmalu vrnil k realizmu, v katerem je našel možnost za nadvse pretanjeno refleksijo aktualne družbe. Zastavil si je zahteven projekt z naslovom Metafizika družbenih sistemov; projekt še ni dokončan, z njim pa želi predstaviti svoj »pogled na družbeno realnost, ki se umika miselni analizi in splošni preglednosti«. Na razmeroma velika platna, ki jih navadno sestavi v diptihe, v dolgotrajnem ustvarjalnem postopku nanaša tanke sloje akrilne barve, da nastane dih jemajoča podoba s prizorom iz narave, ki prevzame s preciznostjo izvedbe, z neoporečno kompozicijo in s prelestnimi barvami, a tudi z vsebinskimi nenavadnostmi, ki nihajo med humornim in srh zbujajočim. Med gosto zaraščenim drevjem, ki spominja na mistične pokrajine Casparja Davida Friedricha ali na pravljični gozd iz kakšne Disneyeve risanke, v skoraj pravilnem krogu lebdijo morski psi (Dar Friedricha Schleiermacherja, 2012). Na nekaterih drugih podobah zagonetni predmet odkrijemo šele po natančnem opazovanju. Tako na sliki Scilicet, ki prikazuje osončeno romarsko pot proti Sv. Primožu nad Kamnikom, med posušenim listjem na tleh uzremo odvržen čevelj, en sam, ki svetlo zgodnjespomladansko razpoloženje, kakršnega občudujemo pri mojstrih plenerizma iz poznega 19. stoletja, spremeni v sumničavo misel (Scilicet, 2012).
Marjeta Ciglenečki
