oktober – december 2013
Ludvik Pandur je slikar, ki ga zaznamuje široka razgledanost po starejši in polpretekli slikarski zgodovini. Razumevanje, da je umetnost ena sama in enovita, je bilo pomembno vodilo Pandurjeve profesure na Pedagoški fakulteti mariborske univerze, na svojstven način pa zaznamuje tudi njegovo ustvarjalnost. V vseh fazah njegovega opusa je mogoče opazovati, kako skozi vrhnjo plast kompozicije, ki je običajno zavezana abstrakciji, prosevajo podobe, ki jih prepoznamo kot avtorjev odziv na vživetje v umetnine starih mojstrov. Ne smemo se čuditi, da Ludvik Pandur številna dela naslavlja kot »Metamorfoze«, naslove slik pa pogosto tudi spreminja, ko jih ob pripravah na razstave sestavlja v nove nize. Njegove slike nas vabijo, da se sprehodimo skozi plasti časa in umetnikovega ustvarjalnega postopka. Slikarjev odnos do izbranega motiva se skozi proces slikanja spreminja, česar ne prikriva; pod abstraktnimi oblikami prepoznavamo junake iz mitov in starih epov, obrise mogočnih dreves v temačnih severnjaških gozdovih, strukturo španskih pokrajin in razkošne poglede na mariborski Mestni park in Kalvarijo, razpirajo pa se tudi asociacije na znane umetnine, k čemur nas včasih navajajo naslovi, ki pa nikakor niso zavezujoči.
Pandurjevo slikarstvo bi (če si dovolimo nekaj poenostavljanja) formalno lahko opredelili z izrazoma »abstraktni ekspresionizem« in »gestualno slikarstvo«. Umetnik je velik občudovalec likovnega gibanja, ki je v letih po drugi svetovni vojni vzburilo avantgardne kroge v novi umetniški prestolnici New Yorku in kmalu zajelo tudi evropska likovna središča. Suveren in temperamenten zamah čopiča je Pandurjeva odlika, katere nasledek je nespregledljiva dinamika njegovih podob. Likovni kritiki prav zaradi zanosnih potez in tudi zaradi svetlobe, ki prežarja tkivo Pandurjevih slik, njegovo ustvarjanje radi primerjajo z baročno slikovitostjo.
Ob najnovejših Pandurjevih delih ni mogoče prezreti vse svetlejše palete, ki v slike vnaša občutek nenavadne zračnosti. Vtis lebdenja je že nekaj let prisoten v Pandurjevih likovnih raziskovanjih; sam ga povezuje z značilnim razpoloženjem izbranih renesančnih del, zlasti florentinskih mojstrov. Podobe z letnicami od 2011 do 2013 nas povežejo z Botticellijevo Primavero, ki jo zasipava cvetje, z Zefirji, ki razpihavajo ozračje, in tudi s tragično zgodbo Paola in Francesce iz Dantejevega Pekla. Nekoliko starejša Pandurjeva platna, ki so bližje severnjaškemu in nekoliko bolj mračnemu vzdušju, so dobila svoj kontrast v krhkih in svetlih strukturah, ki se brez zadržkov spogledujejo z estetiko lepega, kakor so jo razumeli veliki mojstri italijanske visoke renesanse.
Marjeta Ciglenečki
