junij – oktober 2010
Petra Varl likovno občinstvo vedno znova preseneča z inovativnim in prijaznim nagovorom, v katerem ne manjka ljubeznivega humorja. Motive najdeva v vsakdanjem življenju lastne družine in v krogu prijateljev; prizori se zdijo neverjetno znani in pogosto se zdi, da je umetnica nas same zalotila sredi domačih opravil, ki se kot nekakšen sproščen, igriv ritual ponavljajo iz dneva v dan. Svoje podobe predstavlja v galerijah, enako pogosto pa na javnih prostorih, ko k ogledu povabi najširše občinstvo mimoidočih.
Petrino glavno izrazilo je linija, navadno krepka, izpeljana s širokimi čopiči in drugimi risali; izogiba se detajlom, brez senčenja obroblja in podobe spreminja v znake. Linija teče gladko in suvereno, Petra Varl pa jo preskuša v številnih variacijah in na različnih nosilcih. Proti koncu osemdesetih je začela z litografijami in upodabljala mame, ki vodijo otroke na sprehod, dame s psički in očete, ki fotografirajo otroke v igri. Leta 1994 je na zidove nekdanjega vojaškega parkirišča na Metelkovi v Ljubljani nalepila 90 metrov dolg trak papirja s podobo zaljubljencev, ki si s staknjenima nosovoma po eskimsko izražata naklonjenost (Nos ob nos). Nato sta s prijateljico in oblikovalko Majo Gspan Ljubljančanom nastavili koledar v parku Zvezda (1995). Takrat so Ljubljančani dobili nova prijatelja: Zvezdo in Odeona, ki sta na koledar zapisovala pomembne dogodke in jih tudi pomagala ustvarjati, predvsem pa nista zamudila nobene od Petrinih razstav.
V letu 1999/2000 je portretirala prijatelje in sorodnike; njihov značaj je opredelila z nekaj skopimi potezami in jih prenesla na laminatne plošče. Ponavljajoče se shematizirane podobe obličij z zaprtimi očmi(!) se razlikujejo le v pričeskah, bradah, brkih in komaj zaznavno v obraznih potezah. Odmevni projekt je sodil v umetničin koncept raziskovanja zasebnega prostora, saj so vsi portreti del opreme v domovih portretirancev. Nekaj kasneje je linijo materializirala z vezenjem; s pisano nitjo in s pomočjo šivalnega stroja je dopolnila risbo s svinčnikom, natisnjeno na platno. V letu 2008 je upodobila nekaj prelestno lepih in nadnaravno velikih ženskih (avto)portretov, ki s pomočjo steklene membrane srebrno bleščijo in čarajo nedosegljivi glamur.
V Petrinem opusu ima poleg linije vedno večji pomen tudi beseda. Tako kot se v motiviki odziva na le na prvi pogled nepomembne dogodke iz vsakdana, tudi zapisana beseda sledi prostemu govoru in se ne ozira na slovnična pravila. Beseda usmerja naše razumevanje podobe. V ciklusu risb, ki jih je predstavila januarja 2010 v Umetnostni galeriji Maribor, je risbe majhnih dimenzij razvrstila v pare skoraj identičnih podob in jih podnaslovila z nasprotujočimi si besednimi zvezami. Je mlada žena lepa ali pametna, je sramežljiva ali sexy, je možakar z aktovko bogat ali reven? Na spletni strani Petre Varl je najti njen avtoportret s pripisom »rada sem srečna«. Resnično v njenem opusu ni mračnih vsebin; umetnica je prepričana, da se želje uresničijo, če se zanje potrudimo. Petra Varl si zaželjeno nariše.
Marjeta Ciglenečki
