maj – oktober 2008
Samuel Grajfoner je predan klasičnemu globokemu tisku. Največ dela v suhi igli in gravuri ter akvatinti in jedkanici, vztraja pa tudi pri izražanju v črno beli tehniki. Grafiko pojmuje kot specifično obliko umetniške izpovedi. Njena reproduktibilnost ga niti ne zanima, liste tiska v zelo majhnih nakladah, matrico pa nenehno dodeluje, da povsem izkoristi njeno maso. Matrico in tiskarsko barvo razume v njuni snovnosti; v kovinsko ploščo ali linolej z noži in rezkali ter z vso močjo svojega telesa vtira globoke sledi, ki jih nato zapolni z razmeroma velikimi količinami barve, da se ta odtisne na papir v poudarjeni reliefni strukturi. Linija je zanj primarna, z njo »tke« oblike, kompozicijo pa gradi s pretanjenimi medsebojnimi razmerji črnin, ki jih ustvarja tiskarska barva, ter belin, ki so v postopku tiskanja neprekrite površine papirja. Grajfoner na enem listu kombinira več tehnik globokega tiska, dovoljuje pa tudi, da se na papirju odtisnejo vse zareze in poškodbe, ki so na matrici nastale naključno.
Likovni kritiki opozarjajo na Grajfonerjevo kiparsko izobrazbo in z njo povezanim občutkom za prostor. Vprašanje prostora je prisotno tudi v njegovem zadnjem večjem ciklusu z naslovom Temè lukenj (2003). Umetnika so navdihnile ovalne odprtine, ki jih je opazoval na zgradbah rodnega Maribora, večinoma visoko pod strehami ali na frčadah. Za njihovimi okvirji zevajo temne luknje, ki pa vendar niso prazne. Pozoren opazovalec kmalu zazna obrise ostrešij in najrazličnejše krame; takrat tema postane oprijemljiva. Samuel Grajfoner je svoje doživetje prenesel na grafične liste, ki jih je skoraj v celoti prekril s črno barvo. Črna ima v zgodovini umetnosti bogato simboliko, Grajfonerju pa je posebej blizu težka črnina, razumljena v vsej svoji oprijemljivosti in snovnosti, za katero je značilno, da posrka vase vso svetlobo. Črna zmore biti nadvse raznolika in strukturirana. Na Grajfonerjevih grafičnih listih jo občudujemo v bleščavi reliefno bogatih linijskih nanosov, s katerimi navidezno vstopa v prostor gledalca, in v žametnem občutenju enovitih površin, ki neustavljivo vabijo v globino, na robovih pa belina papirja pretanjeno proseva skozi nanose črne barve in v strukturiranih konturah določa oblike.
Marjeta Ciglenečki
