junij – oktober 2014
Akademska slikarka Saša Šušteršič se posveča raziskovanju krajine, ki združuje doživeto izkušnjo s subjektivnim občutenjem barve. Njene slike nam večplastno sugerirajo različna stanja narave: zimsko belino, temačno nevihto, šušljanje gozda, razigrano pomlad, spokojno vzpetino ali opustošeno zemljo, kot bi razčlenjevala procesualno delovanje zemlje – od stvarjenja in prekipevajočega življenja do skrajnega opustošenja in golih ostankov trdih kamnin. Čeprav njene krajine na prvi pogled delujejo izpraznjeno, brez živih organizmov, pa utelešajo tektonske procese in hitre premike površine, zasnovane so z izrazitimi linijskimi smernicami in izstopajočo gestikularnostjo barvnih potez. Slike Saše Šušteršič so primarno vezane na telesne poteze in impulze. Nastajajo na tleh, v ležečem položaju, medtem ko pri slikanju ne uporablja čopičev, temveč ustvarja z rokami, kar še bolj potencira materialno prvinskost sledi, ekspresivnost dotika prstov in kontrasta med gladkimi in grobimi površinami. Ustvarjanje teksture in rastra omogočajo mnogotere možnosti kolažne tehnike. Eksperimentalni pristop k sliki jo napeljuje k raziskovanju razmerja barve z drugimi materiali. Pri delu uporablja starejše grafične odtise, efekte lepila, čajne lističe in filtre, najdene ostanke narave, kar na sliki povzroča močne teksture. Slika na ta način prehaja od rahle zrnatosti v grobe zareze, razbrazdanost in grbasto izobčenost površine.
Slikarska krajina Saše Šušteršič se razvija v dveh temeljnih smereh: skozi gradnjo velikih barvnih ploskev in jasnega barvnega sevanja na eni strani, na drugi pa se kažejo izraziti svetlobni kontrasti kot močno gonilo njenega ustvarjanja. Razpuščeno, odprto polje rdeče gmote in njenih tonov gledalca posrka z živo barvitostjo, a se rdeča pokaže tudi v bolj subtilnih izvedbah, kot podslikana površina, ki podtalno prodira izpod naloženih plasti. Gradnja kompozicije v slojih, s preudarnim nalaganjem barvnih labirintov, nikoli povsem ne zapre živečega podzemlja; vselej prodirajoče, občuteno šumenje materije vedno znova naseljuje zgornji svet. Drugi, veliko močnejši likovni element njenega raziskovanja je svetloba, ki bodisi kot dnevna svetlost zapolnjuje sliko ali pa uprizarja pronicanje svetlobnih žarkov izpod polne zatemnitve. Spektakularna dramatika med svetlobo in temo, nočjo in dnevom, že od nekdaj napolnjuje naše razmišljanje o nasprotju življenja in smrti. Žarek, kateremu se je uspelo prebiti izpod črne gmote ustvarja sunkovite napetosti, pretrese, notranji nemir, dvom, a na koncu tudi pomiritev in globoko tišino. Slikarka je občutljiva na delovanje črne gmote, ki se razpre in raztrešči na beli površini, ponekod pa se črnina že udomačeno, zgolj kot medel šum, zarašča v belo tkivo. Svetloba je pogosto definirana s horizontalnim rezom oziroma delitvijo neba in zemlje, zgoraj in spodaj, zračnim in kompaktnim svetom. Razmišljanje o krajini ustvarja močno težišče za risbo in linearne tvorbe. Z linijo je umetnica ponekod subtilno nakazala komaj kaj znatnega, vznikajočega v krajini, medtem ko je na nekaterih slikah črtna risba tako dominantna, da opozarja na stičišča, reze, vozlišča in distorzije ploskev. Tkanje linearne mreže ustvarja členitve prostora in hkrati prostorska križanja, povezave in združitve različnih zemeljskih sfer, ki nam ponujajo nove perspektive krajine.
Slađana Mitrović
