V spomin dragemu kolegu in prijatelju dr. Nenadu Miščeviću
Od nas se je v soboto, 11. maja 2024, veliko prekmalu poslovil spoštovani kolega z Oddelka za filozofijo na Filozofski fakulteti v Mariboru, red. prof. dr. Nenad Miščević.
Nenad Miščević se je rodil 1. novembra 1950 v Zagrebu, kjer je tudi študiral filozofijo in sociologijo. Študij filozofije je najprej nadaljeval v Chicagu pri znamenitem Paulu Ricoeurju, nato pa še v Parizu pri Jacquesu Derridaju, kjer pa ga je kljub izjemni popularnosti francoskega poststrukturalizma Dummettova knjiga o Fregeju navdušila za analitični pristop k filozofiji. Doktorat si je nazadnje pridobil v Ljubljani pri profesorju Franetu Jermanu, ki je vzgojil prvi rod analitičnih filozofov pri nas.
V svet visokega šolstva je vstopil kot asistent na Medicinski fakulteti na Reki, akademsko kariero pa nadaljeval na Filozofski fakulteti v Zadru, kamor se je kmalu preselil in kjer je napredoval do naziva rednega profesorja. Med vojno na Hrvaškem se je pred zmagovitim nacionalističnim revanšizmom umaknil v Maribor, kjer je pomagal zagnati in mednarodno uveljaviti novoustanovljeni Oddelek za filozofijo. Pod njegovim mentorstvom je doktorirala cela generacija trenutnih članov in članic oddelka (Friderik Klampfer, Boris Vezjak, Janez Bregant in Smiljana Gartner), ki jim je z nasveti in usmerjanjem preko udeležbe na mednarodnih konferencah odprl vrata v svet raziskovanja in objav. Kot predsednik Evropskega združenja analitičnih filozofov in filozofinj (ESAP) v mandatu 1996–1999 je leta 1999 v Maribor pripeljal prvo veliko mednarodno filozofsko konferenco, ECAP, in na ta način mariborski oddelek in mariborsko filozofijo dokončno postavil na mednarodni zemljevid. V vlogi dolgoletnega direktorja dveh mednarodnih simpozijev na IUC v Dubrovniku, o filozofiji znanosti in filozofiji duha, in člana organizacijskega odbora vsakoletne mednarodne filozofske konference na Bledu je vztrajal pri izvedbi vsakoletnih študentskih sekcij in na ta način skrbel za neprekinjeno mednarodno promocijo mladih raziskovalcev in podiplomskih študentov. V svojem skoraj polstoletnem pedagoškem udejstvovanju je kot mentor pomagal do znanja in formalnega zaključka študija desetinam diplomantov in diplomantk, magistrantov in magistrantk, doktorandov in doktorandk, med slednjimi kar osmim zgolj na svoji matični ustanovi.
Profesor Miščević je bil nesporno eden izmed pionirjev analitične filozofije v Sloveniji. In kakor koli paradoksno že to zveni, je kljub svojemu hrvaško-srbskemu poreklu in hrvaškemu potnemu listu tudi eden od najpomembnejših, če ne celo najpomembnejši in najvplivnejši slovenski analitični filozof. O širši odmevnosti njegovega obširnega opusa ne more biti nobenega dvoma. O njem ne pričata le ogromno število citatov in urednikovanje ter članstvo v uredniških odborih številnih uglednih mednarodnih znanstvenih revij (Acta Analytica, Croatian Journal of Philosophy, Balkan Journal of Philosophy, Studies in East European Thought), temveč tudi dva nedavno izdana zbornika prispevkov, posvečenih njegovemu delu: Nenad Miščević – sva lica filozofije (Inštitut za filozofijo in družbeno teorijo, Beograd, 2012) in Thought Experiments Between Nature and Society: Festschrift for Nenad Miščević (Cambridge Scholars Publishing, Newcastle upon Tyne, 2017). Je tudi najbolj citirani hrvaški filozof.
V svoji dolgi in plodni filozofski karieri je stopal v enakopraven dialog z najodličnejšimi imeni sodobne filozofije: Michaelom Dummettom, Donaldom Davidsonom, Roderickom Chisholmom, Johnom Searlom, Michaelom Devittom, Georgesom Reyem, Jimom Brownom, Timothyjem Williamsonom, Ernestom Soso idr. Kot gostujoči profesor je predaval na številnih tujih univerzah, poleg Srednjeevropske univerze (CEU) v Budimpešti, kjer je bil desetletje in pol član oddelka za filozofijo, občasno še na univerzah na Reki (Hrvaška), v Kingstonu, Ontario (Kanada), Gradcu (Avstrija) in Ženevi (Švica).
Števec objavljenih znanstvenih del profesorja Miščevića se je ustavil pri naslednjih številkah: 16 znanstvenih monografij in 1 strokovna, 37 knjižnih poglavij, 98 izvirnih in 7 preglednih znanstvenih člankov ter nepregledno število strokovnih in poljudnih člankov ter knjižnih recenzij. Samo v zadnjih štirih letih, ko mu je začelo zdravje že resno pešati, je pri uglednih tujih založbah objavil dve znanstveni monografiji, prvo o miselnih eksperimentih, eni njegovih najljubših tem, drugo pa o radovednosti, v kateri je podobno kot že Aristotel videl za filozofijo (in širše za znanost) tvorno spoznavno vrlino.
Zgolj ugibamo lahko, koliko njegovih objav še ni zabeleženih v podatkovnih zbirkah in koliko člankov je zaradi njegove predčasne smrti nedokončanih obtičalo v predalih oz. računalniških mapah. Tudi v tem oziru je bil profesor Miščević namreč netipičen prebivalec sodobnega akademskega sveta – ni obsedeno kopičil objav, strateško izbiral revij glede na faktor vpliva in nabiral točk, da bi naredil vtis, pa čeprav varljiv, na filozofsko srenjo, univerzitetna vodstva ali raziskovalne agencije. Gnala ga je pristna filozofska radovednost, zanimanje za stvari same, veselje do spoprijemanja z najtršimi filozofskimi problemi. Za akademske časti, blišč in prestiž mu je bilo figo mar.
Še bolj kot neverjetna produktivnost prevzameta Miščevićeva izjemna širina in eruditstvo. V dobi poudarjene specializacije ne le med posameznimi znanstvenimi disciplinami, ampak tudi znotraj njih, je ostal profesor Miščević eden redkih filozofskih vsestrancev. Njegov raziskovalni interes je segal od teoretične in praktične filozofije do zgodovine filozofije. Skoraj ni filozofskega problema in/ali discipline, ki v tem ali onem obdobju ne bi pritegnil(a) njegovega zanimanja, in skoraj ni sodobne filozofske razprave, h kateri ne bi prispeval izvirnih idej in uvidov: o spoznavnem statusu znanstvenih in filozofskih intuicij, miselnih eksperimentih v znanosti in filozofiji, pojmih in pojmovnih resnicah, naravi mentalnega, spoznavnem naturalizmu, apriorni spoznavi, moralnih in intelektualnih vrlinah, vednosti in modrosti, razumnosti v spoznanju in delovanju, ontološkem statusu barv, slabšalnicah in zmerljivkah, metaforah, značaju in ontološkemu statusu moralnih in estetskih lastnosti, estetskem izkustvu, vojni, nacionalizmu in kozmopolitizmu, populizmu in demokraciji. V Sloveniji je oral ledino na področjih filozofije duha, filozofije psihologije, spoznavne teorije, politične filozofije in filozofije jezika. Kot eden redkih filozofov, ki so bili vzgojeni v kontinentalni tradiciji, pozneje pa presedlali na analitično, mu je uspelo v vrsti odmevnih člankov ti dve, praviloma antagonistični filozofski tradiciji, povezati v strpen in ploden dialog.
Filozofija velja po splošnem prepričanju za visoko abstraktno znanstveno disciplino, ki premišljuje najbolj splošna in zapletena vprašanja o svetu in položaju človeka v njem. Filozofsko mišljenje naj bi kot mišljenje o mišljenju imelo v skladu s tem pojmovanjem le malo neposrednih praktičnih implikacij, filozofi pa naj bi se najudobneje počutili v od hrupnega vsakdana odmaknjenih slonokoščenih stolpih, zatopljeni v globoka, a v končni fazi za običajne smrtnike in njihova življenja nekoristna premišljevanja. Profesor Miščević je bil živ dokaz o nasprotnem. Ko je druga Jugoslavija začela razpadati in so nastajale nove države, ko so se meje vzpostavljale skozi vojne, ko se je etnično ‘čistilo’ cele regije in ljudi odstranjevalo z administrativnimi posegi, so pričela v ospredje prihajati vprašanja in problemi, ki so bili dolgo pometeni pod preprogo – človekove pravice in svoboščine, parlamentarna demokracija, zasebna lastnina, kapitalizem, identiteta posameznikov in skupnosti, narodna pripadnost, narodnostne manjšine, nacionalizmi in patriotizmi.
Profesor Miščević se je od samega začetka intenzivno vključeval v javne razprave o teh in sorodnih vprašanjih in jih s svojim obširnim interdisciplinarnim znanjem in prodornim analitičnim umom tudi pomembno obogatil. Iz njegovih dolgoletnih prizadevanj za večjo družbeno pravičnost in filozofskih zagovorov pravic družbenih obstrancev in manjšin je (poleg dveh knjig in enciklopedičnega gesla o nacionalizmu) zrasla ogromna zbirka rednih tedenskih kolumn v mariborskem Večeru in reškem Novem listu, javnih nastopov na okroglih mizah in tribunah ter televizijskih in radijskih intervjujev, ki so še danes vzgled za jasen, pošten in argumentiran javni dialog o zagatnih vprašanjih sobivanja v razlikah in z njimi, obenem pa neprecenljiv prispevek k popularizaciji filozofije.
Profesor Miščević je bil neutruden animator, predan učitelj, neusahljiv razvijalec idej in predlogov, strasten razpravljavec, angažiran javni intelektualec, z eno besedo, utelešenje filozofskega erosa. Slovel je po erudiciji (brez težav je citiral Danteja v italijanščini ali Aristotela v stari grščini), bogatih spominih (na pogovore z napol mitološkimi figurami iz polpretekle zgodovine filozofije, Habermasom na Korčuli, osebne obiske pri Ricoeurju, seminarje pri Derridaju itn.), hkrati pa je razbijal mit, da analitični filozofi niso politično in socialno angažirani kritični intelektualci. Resnično renesančna figura in »legenda«, kot so ga imenovali študentje. Srečanje z njim je človeka trajno zaznamovalo, biti njegov kolega_ica in prijatelj_ica je bil privilegij.
Kar ne moremo verjeti, da nas ne bo več pričakal s širokim nasmehom »Kako si?« in potem poln življenja in načrtov nadaljeval: »Rada bi ti povedal, da …«. Izvrstno je govoril kar nekaj jezikov, a je imel svoje enkratne posebnosti.
Kolegi_ce in širša filozofska skupnost ga bomo močno pogrešali!
Članice in člani Oddelka za filozofijo FF UM