MIRAN ŠTUHEC

Znanstveni in akademski naziv

• doktor znanosti
• redni profesor za slovensko književnost

Življenjepis

• leto profesorske diplome: 1977, Problem človeka »izven« v pripovedni prozi Petra Božiča, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani
• leto in naslov magistrskega dela: 1984, Problem odtujenosti v sodobni slovenski pripovedni prozi, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani
• leto in naslov doktorskega dela: 1992, Poetika pripovedne proze Pavleta Zidarja, Filozofska fakulteta v Zagrebu

Raziskovalna področja

• širše raziskovalno področje: slovenska proza 19. in 20. stoletja
• ožji interes: razvijanje posameznih naratoloških vidikov in njihova uporaba na korpusu pripovedne proze in drugih narativnih besedil
• izhajajoč iz zagrebške naratološke šole je v poznih osemdesetih letih uveljavil v slovenskem prostoru relativno nov pristop
• v okviru programske skupine Slovensko jezikoslovje, književnost in poučevanje slovenščine z naratološkoga aspekta obravnaval nekatera ključna pripovedna dela slovenske književnosti ter izbrane razprave slovenskega zgodovinopisja
• rezultati, objavljeni v monografijah in domačih ter tujih revijah s spoznanji o tipologiji pripovedovalca, o fokalizacijskem kodu, o aktantskem vprašanju ter o problematiki avtorjevega glasu
• osrednji interes raziskovanja ni literarna teorija, kljub tesni povezanosti z njo, zato raziskave pogosto aplikacija določenih teoremov, njihovo dopolnjevanje in prilagajanje karakteristikam slovenske književnosti
• slovenska miselna proza, še posebej esejistika
• po literarnozgodovinski sintezi povojne slovenske esejistike raziskovalna pozornost namenjena esejistiki do leta 1950 (razprave Estetski nazor Iva Brnčiča, Esejistika Ivana Cankarja, Miselna proza Vladimirja Bartola)
• gostujoči predavatelj na več domačih in tujih univerzah (Zagreb, Brno, Praga, Bielsko Biala, St. Petersburg itd.)

Članstvo, funkcije

• svoje delo predstavljal doma in v tujini (Ljubljana, Bled, Nova Gorica, Moskva, St. Petresburg, Gradec, Zagreb, Krakow, Sombotel itd.)
• vodja slovenskega dela bilateralnega sporazuma Hrvaška in slovenska književnost kot sosednji književnosti
• član komisije za ocenjevanje mednarodnih raziskovalnih projektov

Članstvo v projektih

• Slovensko jezikoslovje, književnost in poučevanje slovenščine (programska skupina, 1. 1. 1999–31. 12. 2025, vodja red. prof. dr. Marko Jesenšek, P6-0156, član)

Monografije

Poglavja moje monografije (Maribor: Založba Pivec, 2019) kažejo predvsem esejističnozgodovinski interes in manj književnozgodovinski. Nekateri njegovi deli so bili že objavljeni, drugi ne, za oboje pa velja, da z mojimi dosedanjimi deli tvorijo tudi smiseln namig študentkam in študentom slovenistike, katere teme je za izpit pametno dobro poznati. Za dvoje gre: za konkretne podatke in za miselni kontekst, v katerega je treba umestiti posamezna literarnozgodovinska vprašanja.
Za knjigo, ki je sestavljena iz posameznih razprav, sta lahko problem terminološka jasnost in metodološka enovitost, a mislim, da tu ne bi smelo biti težav. Na to sem bil namreč še posebej pozoren, kljub temu da so besedila nastala v razmeroma kratkem časovnem razdobju.

Literarni pogledi (Maribor: Založba Pivec, 2016) prinašajo izbor študij o slovenski književnosti, esejistiki, kritiki in literarni zgodovini. Avtorjev raziskovalni fokus je v največji meri namenjen slovenski esejistiki. V posameznih poglavjih najdemo teoretske in zgodovinske uvide, ki zaokroženo kažejo na stanje stvari danes, segajo v preteklost, opozarjajo na razliko med literarno kritiko in književno esejistiko ter poudarjajo idejne značilnosti esejistike Marjana Rožanca. Knjigo zaokrožujejo prispevki o Tomšičevi pripovedni prozi, Brvarjevi publicistiki in najpomembnejših vidikih literarnozgodovinskih raziskav Jožeta Pogačnika, zaključuje pa jo intervju z avtorjem o mariborskem literarnem življenju v zadnjih desetletjih.

Knjiga v celoti ali pa njena posamezna poglavja predstavljajo obvezno študijsko gradivo.

Književne teme (Maribor: Založba Pivec, 2013) izpričujejo dva temeljna raziskovalna interesa: prvi je slovenska književnost, drugi nekateri književnoteoretski vidiki. K temu je dodana še slovenska esejistika. Natančneje obsega analize slovenske pripovedne proze 19. in druge polovice 20. stoletja, slovensko esejistiko narodnih ter biografskih tem in evropsko romantično poezijo. Na vseh opisanih področjih gre za nove in za literarnovedno znanost zanimive raziskave. Knjiga bo dobrodošlo izpitno gradivo različnim literarnozgodovinskim predmetom.

Žive in prodorne misli. Antologija slovenske esejistike prve polovice 20. stoletja (Ljubljana: Beletrina 2013)

Knjiga obsega 14 avtorjev in prav toliko besedil ter je prvi tovrstni izbor. Eseji so razvrščeni po letnicah objave – od najstarejšega, Cankarjevih Podob iz sanj, do najmlajšega, Komu zvoni Juša Kozaka. Izbor esejev (in avtorjev) je nastal po temeljitem strokovnem preverjanju korpusa ter je upošteval esejskozvrstne določnice, problemsko tankočutnost in relevantnost ter jezikovno ter slogovno dovršenost. V presečišče meril sem uvrstil še različne svetovnonazorske podlage piscev, zaradi katerih je prišlo do izraza pestro in dostikrat tudi produktivno izpostavljanje katoliških, liberalnih ter socialistično-komunističnih pogledov.

Slovenska esejistika od začetkov do leta 1950 (Ljubljana: Študentska založba, 2010) je celovit esejističnozgodovinski uvid v slovensko esejistiko od začetkov do polovice 20. stoletja. Knjiga sledi posameznim relevantnim piscem ter prek njihovih avtorskih poetik določa problemske, slogovne in svetovnonazorske značilnosti izbranega korpusa.

Aristokracija jezika in duha. Antologija slovenske esejistike po drugi svetovni vojni (Ljubljana: Študentska založba, 2005) prinaša šestintrideset esejev. Izbor upošteva za žanr ključne tematske, nazorske, idejne, slogovne in jezikovne določnice, kakor tudi samosvojost in vznemirljivost nekaterih avtorskih poetik. Knjigo zaključujeta avtorjeva spremna študija in najnujnejši podatki o piscih.

Slovenska esejistika prve polovice dvajsetega stoletja (Ljubljana: Slovenska matica, 2003) je literarnozgodovinska sinteza slovenske esejistike od leta 1950 do leta 2000. Prvi del je namenjen definiciji eseja, tipološkim, tematskim, jezikovnim ter slogovnim vprašanjem. Drugi del sledi ustvarjalnosti štiriinpetesetih esejistov.

Naratologija. Med teorijo in prakso (Ljubljana: Študentska založba, 2000) opozarja na nekatere naratološke kategorije, denimo pripovedovalca, fokalizatorja, akterja, in jih aplicira na izbrana dela slovenskega literarnega kanona. Eno poglavje je namenjeno naratološkemu aspektu slovenskega zgodovinopisja.

Rad prebiram misli, ne živim jih pa rad. Poetika pripovedne proze Pavleta Zidarja (Ljubljana: Rokus, 1996) prinaša strukturalistično analizo obsežnega romanesknega opusa Pavleta Zidarja. Avtor v obravnavanem korpusu, ta je na prvi pogled razpršen v različne ustvarjalne zagone, najde skupno jedro v strukturi opozicije, ki določa različne plasti Zidarjevega romanopisja – kompozicijsko, idejno, funkcijsko, aktersko itd.