Različne znanosti nam ponujajo dovolj zanesljive dokaze o podnebnih spremembah (širše o okoljski krizi), ki jih povzroča človek. Vendar pa ne zadostuje, če npr. v medijih predstavimo dejstva, ker menimo, da bo to kar prepričalo ljudi in jih spodbudilo k bolj trajnostnemu načinu (iz)rabe prostora. Ta model komuniciranja je bil znanstveno ovržen in je neuporaben za učinkovito komunikacijo o okoljski krizi. Prav tako danes ni ustrezno, če se izpostavljajo predvsem negativne posledice, v isti sapi pa se poudarjajo katastrofični scenariji. Takšno komuniciranje prepogosto ohromi, vznemiri in polarizira ljudi, zlasti če le poimenuje težave in tveganja, ne da bi izpostavilo rešitve in možnosti za ukrepanje.
Komuniciranje podnebne (okoljske) krize potrebujemo za orientacijo, tj. za tehtanje in ocenjevanje, katere od možnosti so učinkovite in katere ne. Varstvo okolja vedno pomeni nujne kompromise in pogajanja, zato nekakšna perfekcionistična predstava o rešitvah brez protislovij ni realistična. Ob vsem tem je potrebno tudi razmišljati in komunicirati različno glede na ciljne skupine. Če tega ne počnemo, odpiramo prostor za destruktivne dezinformacije in diskurze zavlačevanja.
Aktivnosti Centra za okoljsko komuniciranje
- raziskovalno delo na področju komuniciranja okoljske krize;
- sodelovanje z različnimi ciljnimi skupinami, tj. naročniki v Sloveniji in širše (svetovanje, priprava strategij komuniciranja in spremljajočih gradiv) in
- trajne in priložnostne oblike informiranja in komuniciranje z javnostjo/javnostmi o okoljski krizi.
Center vodijo: dr. Melanija Larisa Fabčič, dr. Danijel Ivajnšič in dr. Alja Lipavic Oštir