Zaslužni profesorji

Vladimir Bračič (1919–1996)

Zaslužni profesor dr. Vladimir Bračič, doktor geografske znanosti in prvi rektor Univerze v Mariboru se je rodil 27. septembra 1919 v Cirkulanah in umrl 28. maja 1996.

Po opravljeni ptujski realni gimnaziji je nadaljeval šolanje na učiteljiščih v Mariboru in Ljubljani, kjer je leta 1940 opravil učiteljski diplomski izpit. Od leta 1948 je ob delu študiral geografijo na Prirodoslovno-matematični fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je diplomiral leta 1952. Leta 1965 je doktoriral na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Leta 1969 je bil na Univerzi v Ljubljani habilitiran v akademski naziv docenta. Poti so ga vodile v številne pomembne šolske, kulturne, upravne in politične organe ter institucije. Leta 1960 se je kot profesor za gospodarsko, regionalno in turistično geografijo zaposlil na Višji komercialni šoli v Mariboru, leta 1962 pa se je zaposlil na Pedagoški akademiji, kjer je ob opravljanju različnih funkcij predaval družbeno in regionalno geografijo do upokojitve leta 1979. V letih od 1962 do 1965 ter nato v mandatnem obdobju od leta 1972 je bil tudi dekan Pedagoške akademije v Mariboru. Med letoma 1972–1973 se je začela, tudi po njegovi zaslugi, gradnja nove fakultetne stavbe na Koroški cesti in študentskega naselja na Gosposvetski cesti, ki je bila uspešno zaključena 1979. leta.

Dve zaporedni mandatni dobi je opravljal naloge predstojnika Združenja visokošolskih zavodov v Mariboru, predhodnika univerze. V njegovem tretjem mandatu je bila 19. septembra 1975 slovesno razglašena ustanovitev Univerze v Mariboru, Vladimir Bračič pa je bil promoviran za prvega rektorja le-te. Po zaključku aktivnega službovanja Vladimirja Bračiča so se (kot navaja dr. Lučka Lorber, 2019) uresničile še nekatere predhodno nedokončane naloge oz. želje, ki jih je gojil. Tako je bil leta 2000 obnovljen  Rektorat Univerze v Mariboru, ki ga je s posebnim sporazumom, katerega podpisnik je bil prav dr. Vladimir Bračič, mesto podarilo Univerzi Maribor. Med njegove želje sta sodili tudi ustanovitev Filozofske fakultete v Mariboru, ki je bila uresničena leta 2007, in umetnostna akademija, kar se je vsaj deloma uresničilo z ustanovitvijo Oddelka za umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru leta 2008.

Vladimir Bračič je sodil v t. i. povojno generacijo geografov, ki se je sistematično posvetila raziskovanju severovzhodne Slovenije. Zanj je bil značilen širok regionalnogeografski pogled z izrazito družbeno geografsko noto in poudarkom na historično-genetski geografiji. Največ pozornosti je posvečal demografskim značilnostim, poselitvi in gospodarjenju ter s tem kulturni pokrajini. Temeljiti regionalnogeografski prikazi so predstavljali tudi tehten metodološki prispevek k tovrstnemu proučevanju. Takšen raziskovalni pristop je značilen za vse njegove tovrstne monografije z območja severovzhodne Slovenije: Vinorodne Haloze (1967), Ptujsko polje (1975), Gozdnate Haloze (1982), Dravinjske gorice s Podpohorskimi goricami in Savinskim (1985) ter Lendavske gorice (1988). Več desetletno proučevanje Haloz in nerazvitih regij SV Slovenije je Vladimirju Bračiču prineslo sloves njihovega največjega poznavalca druge polovice dvajsetega stoletja in tudi njihovega najplodnejšega raziskovalca. Čeprav je večina njegovega raziskovalnega opusa posvečena proučevanju Slovenije, pa velja opozoriti tudi na njegov geografsko širši prispevek, eno prvih jugoslovanskih turističnih geografij ter obsežni poglavji o prebivalstvu in prometu ter turizmu v monografiji Sodobni svet (1983). V Mariboru je bilo ob Bračičevi angažiranosti organiziranih več slovenskih, jugoslovanskih in mednarodnih geografskih zborovanj. Leta 1985 je postal urednik zgodovinske revije Časopis za zgodovino in narodopisje in jo vodil vse do leta 1992.

Bogata življenjska pot geografa, raziskovalca, pedagoga, organizatorja in aktivnega družbeno-političnega delavca dr. Vladimirja Bračiča je prinesla tudi obilje raznovrstnih plodov. Prejel je veliko število priznanj in odlikovanj, tako za zasluge in hrabrost v času vojne in ponovne gradnje domovine (med drugim tudi medaljo zasluge za narod) kot za svoje znanstvenoraziskovalno, upravno, pedagoško in kulturno delo (med njimi so tuja in domača priznanja, nagrade in plakete). Leta 1980 mu je mariborska univerza podelila naziv zaslužni profesor, mesto Maribor pa ga je leta 1983 za življenjsko delo nagradilo z zlatim grbom mesta. Leta 1986 je dobil naziv častnega krajana Cirkulan, leta 1989 pa je postal častni član Kulturnega društva Cirkulane. V rojstnem kraju so mu leta 1999 odkrili spominsko ploščo, ob 90-letnici rojstva (2009) pa je občina odkrila njegov doprsni kip. Istega leta so zasnovali in odprli tudi Bračičevo planinsko pot, ki vodi po vzhodnem, vinorodnem delu Haloz in se začne ter konča pri njegovi rojstni hiši v Cirkulanah.

»Vztrajno si je prizadeval za razvoj družbe, v kateri bo ustvarjalnost človeka na prvem mestu, pa naj gre za gospodarski ali za duhovni napredek. Če je Slomšek gradil svoje prosvetiteljsko delo na temelju narodne zavesti in omike slovenskega kmečkega prebivalstva, je Bračič čez dobrih sto let dopolnil njegove začetke z najvišjo izobraževalno ustanovo na Štajerskem, ki je tako postala dostopna za širok krog mladine vseh slojev.« (Prašnički 2009, 33–34).

»Bil je vizionar, ki je imel vizijo ustanoviti Univerzo v Mariboru. /…/ Čas je potrdil, kako daleč je videl in kako velik humanist je bil.« (Lorber 2009, 98).

Borut Belec (1931–2022)

Zaslužni profesor dr. Borut Belec, doktor geografske znanosti na Univerzi v Mariboru, se je rodil 13. januarja leta 1931 v Mariboru in umrl 16. januarja 2022.

Po končani klasični gimnaziji v Mariboru je študiral geografijo v Ljubljani. Po diplomi je sprva služboval kot učitelj ter kot kustos v Mariboru. Leta 1961 je postal profesor Višje pedagoške šole v Mariboru, od leta 1963 do upokojitve leta 2000 pa je bil zaposlen na Pedagoški akademiji oz. kasneje Pedagoški fakulteti v Mariboru. Doktorat geografskih znanosti je dosegel leta 1965, leta 1977 pa je pridobil naziv rednega profesorja za geografijo. V tem času je deloval v različnih organih in komisijah Združenja mariborskih visokošolskih zavodov in nato Univerze v Mariboru, Raziskovalne skupnosti Slovenije in Inštituta za geografijo Univerze v Ljubljani, Geografskem društvu Maribor, Geografskem društvu Slovenije in Zvezi geografskih društev Slovenije. Bil je namestnik predstojnika Združenja mariborskih visokošolskih zavodov, dekan Pedagoške akademije, direktor VTO predmetni pouk, predstojnik Raziskovalnega inštituta, prodekan za raziskovalno dejavnost ter dekan Pedagoške fakultete. Večkrat je opravljal dolžnosti predstojnika Katedre za geografijo ter Oddelka za geografijo in zgodovino Univerze v Mariboru. Za razvoj geografije in prepoznavnost Slovenije je bilo zelo pomembno njegovo sodelovanje  v različnih delovnih telesih Mednarodne geografske zveze (IGU), kjer se je še posebej uveljavil na področju raziskovanja ruralnih območij ter v študijskih skupinah in komisijah za razvojne probleme v marginalnih regijah.

Tudi Borut Belec sodi v t. i. povojno generacijo slovenskih geografov, ki so posebno pozornost namenili raziskovanju severovzhodne Slovenije. V prvem raziskovalnem obdobju se je ukvarjal s študijem terciarnih in kvartarnih akumulacij, s študijami morfološkega razvoja terasnega sistema v SV Sloveniji, nato se je težišče njegovega raziskovalnega dela premaknilo na družbeno geografijo oz. na socialnogeografske raziskave ter v regionalnogeografskih raziskave. Posebej ponosen je bil na monografijo Ljutomersko-Ormoške gorice (1968). V zadnjem raziskovalnem obdobju je prišla v ospredje kompleksna problematika obmejnih regij. Mnogi učitelji geografije se spomnijo njegovih študijskih gradiv: Osnove fizične geografije 1 in 2 oz. Fizična geografija 1 in 2 iz let 1977 in 1983, univerzitetnega učbenika Matematična geografija (1979) ter Prometna geografija (1982).

Bibliografija Boruta Belca obsega 433 enot, med njimi 30 izvirnih znanstvenih člankov, 20 elaboratov, 70 objavljenih predavanj in povzetkov na znanstvenih konferencah, 38 samostojnih sestavkov v znanstvenih in strokovnih knjigah, 28 sestavkov v enciklopedijah, 1 znanstveno in 3 strokovne monografije, univerzitetne učbenike in mentorska dela.

Dr. Belec je prejel poleg Prešernove nagrade za študente (1954) še deset različnih nagrad in priznanj visokošolskih zavodov, drugih institucij in društev: nagradi Sklada Štefana Kovača (1962) in Sklada Borisa Kidriča (1982), red dela s srebrnim vencem SFRJ (1975), zlato plaketo Pedagoške akademije (1980), srebrno (1980) in zlato (1990) plaketo Univerze v Mariboru. Zveza geografskih društev Slovenije mu je za izjemne znanstvenoraziskovalne dosežke pri proučevanju Slovenije podelila Melikovo priznanje (1997), prejel je priznanja Inštituta za geografijo Univerze v Ljubljani (1972), Oddelka za geografijo Univerze v Ljubljani (1999) in Visoke ekonomsko-komercialne šole Univerze v Mariboru (1984) za dolgoletno uspešno sodelovanje na raziskovalnem področju ter prispevek k njihovemu razvoju in uveljavitvi. Bil je častni član Zveze geografskih društev Slovenije (2003) in Društva geografov Pomurja (2006). Univerza v Mariboru mu je leta 2000 ob odhodu v pokoj za izredne zasluge na pedagoškem in znanstvenoraziskovalnem področju podelila naslov zaslužnega profesorja Univerze v Mariboru.

Vrednote prof. dr. Boruta Belca so bile sodelovalna naravnanost, kolegialno spoštovanje, delavnost, raziskovalna pronicljivost, ob vsem pa ljubezen do geografije in domače zemlje.

Jože Koropec (1923–2004)

Zaslužni profesor dr. Jože Koropec, doktor zgodovinskih znanosti na Pedagoški (zdaj Filozofski) fakulteti Univerze v Mariboru, se je rodil 17. marca 1923 na Bukovcu pri Zgornji Polskavi in umrl 28. aprila 2004 v Mariboru.

Po zaključeni maturi na klasični gimnaziji v Mariboru se je vpisal na študij zgodovine na Filozofski fakulteti ljubljanske univerze in ga zaključil leta 1948. Takoj je bil nastavljen za profesorja na gimnaziji v Črnomlju in po šestih letih (1954) premeščen na mariborsko klasično gimnazijo. Tu in na njeni naslednici Prvi gimnaziji Maribor je poučeval do redne zaposlitve na novoustanovljeni Pedagoški akademiji Maribor leta 1963. Vmes se je poročil in se iz Maribora preselil v Morje pri Framu.

Nato je leta 1967 magistriral in 1970 doktoriral iz zgodovine na ljubljanski univerzi, izdal  prvo monografijo (Zemljiške gospoščine med Dravogradom in Mariborom do konca 16. stoletja)  in postal docent (1972), izredni profesor (1978) in redni profesor (1984) na Oddelku za geografijo in zgodovino na Univerzi v Mariboru. Kot tak je doživel reorganizacijo akademije v Pedagoško fakulteto (1986) in se pred koncem leta 1989 upokojil. Neposredno po upokojitvi mu je bil kot prvemu med zgodovinarji podeljen naziv zaslužni profesor Univerze v Mariboru.

Kot prvi javni oz. posvetni višješolski predavatelj zgodovine v Mariboru sploh se je v 26 letih dela na višje- in visokošolski pedagoški ustanovi intenzivno posvečal strokovnemu usposabljanju in vzgoji generacij učiteljic in učiteljev zgodovine. Hkrati je podpiral postopno razvojno pot do mariborske univerze in se z njemu lastnimi prizadevanji vključil v mednarodno sodelovanje na polju zgodovinske stroke. Mišljena sta predvsem njegova dva izjemna prispevka. V letih 1964–1965 je uresničil zamisel o ponovnem izidu Časopisa za zgodovino in narodopisje, ki je najstarejša od 1904. leta redno izhajajoča slovenska zgodovinopisna revija, ukinjena leta 1941. Prevzel je uredniško delo in ga vodil vse do leta 1984. Drugi pomemben prispevek pa je prizadevanje za ustanovitev in delovanje še danes aktivnega Mednarodnega kulturno-zgodovinskega simpozija Modinci (Internationales Kulturhistorisches Symposion Mogersdorf). To mu je uspelo po njegovem dolgoletnem rednem raziskovalnem delu v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu, kjer se je srečeval z mnogimi eminentnimi zgodovinarji iz avstrijsko-štajerskega in drugih oz. sosednjih državnih prostorov.

Bil je nedvomno doslej najplodnejši in najpomembnejši slovenski avtor razprav in člankov o starejši zemljiškoposestni preteklosti na vzhodu slovenskega prostora. To področje predstavlja sicer le eno od več njegovih vsebinskih sklopov raziskovalnih tem, a je hkrati tudi najobsežnejše. Raziskovalno se je posvečal še prebivalstvu tega prostora, tukajšnjemu kmečkemu upiranju, davčnim popisom iz 16. stoletja, krajevno- in cerkvenozgodovinskim temam ter še posebej najstarejšim slovensko-štajerskim matičnim knjigam. Izdal je dve monografiji in čez sto krajših in daljših člankov, razprav ter več sto predavanj za najširšo publiko.

Za svoje strokovno, znanstveno in družbeno delo je dobil več domačih odlikovanj (red dela s srebrnim vencem (1965), red republike z bronastim vencem (1975), red dela z zlatim vencem (1982), priznanja (zlati plaketi Pedagoške akademije in Univerze v Mariboru), odlikovanja ter priznanja v Avstriji in na Madžarskem (zlata igla časti Modinci, zlati red za zasluge dežele Štajerske, veliki red časti za zasluge za Republiko Avstrijo, svečana listina mesta Kőszega) ter vrsto priznanj in diplom v domačem okolju (Fram, Spodnja Polskava, Slovenska Bistrica).

Mirko Križman (1932–2014)

Zaslužni profesor dr. Mirko Križman je bil znanstvenik, raziskovalec, učitelj, prevajalec, pesnik, kulturnik, ljubitelj glasbe in športa, človek izjemne širine duha in neizmernega ustvarjalnega nemira, trdno zavezan resnici in ljubezni do jezika, umetnosti, sočloveka. Rodil se je 26. februarja 1932 v Zg. Ponikvi pri Žalcu in umrl 8. julija 2014 v Mariboru.

Kot učiteljski otrok je bil že v mladih letih soočen s selitvami iz kraja v kraj, zaradi česar se je moral zgodaj naučiti prilagajanja novim življenjskim okoljem. Najbrž so prav ti nemirni časi postavili temelje za širino duha in brezmejnost njegovih miselnih obzorij. V Mariboru je obiskoval nižjo gimnazijo in učiteljišče, kasneje pa je z visokošolskim in univerzitetnim izobraževanjem nadaljeval v Ljubljani in Zagrebu. Sredi 60. let 20. stoletja se je odločil za univerzitetni študij slovenistike in germanistike na ljubljanski Filozofski fakulteti. Tam je 1968 diplomiral iz slovenskega jezika in književnosti, leto kasneje pa še iz nemškega jezika in književnosti. Istočasno je postal višješolski predavatelj za nemški jezik in fonetiko na Pedagoški akademiji v Mariboru. Za nadaljevanje akademske študijske poti je izbral Filozofsko fakulteto zagrebške univerze, kjer je leta 1972 postal magister nemške književnosti in stilistike, doktorski študij filologije pa je 1978 zaključil na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Leto dni po promociji je bil izvoljen v izrednega, pet let kasneje (1984) pa v rednega profesorja za nemški jezik, stilistiko in fonetiko knjižne nemščine na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru. Svojo akademsko pot je sklenil na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru.

Odraščanje v dvojezičnosti in spoznavanje različnih slovenskih in nemških narečij sta pomembno, morda usodno zaznamovala Križmanovo znanstveno udejstvovanje v germanističnem jezikoslovju. Dolga leta se je intenzivno ukvarjal z jezikovno podobo obmejnega slovensko-avstrijskega prostora na bregovih Mure ter z ostanki nemščine v Mariboru. Med številnimi znanstvenimi in strokovnimi publikacijami, ki jih je objavil doma in v tujini, so najpomembnejše znanstvene monografije Nemški in slovenski govori na murskem obmejnem področju avstrijske Radgone (1987), Jezik kot socialni in nacionalni pojav. Primerjalno z jezikovnimi odnosi v Radgonskem kotu (1989) in Jezikovna razmerja: jezik pragmatike in estetike v obmejnih predelih ob Muri (1997).

Profesor Križman je z raziskovalnim in strokovnim delom posegal tudi na področje izobraževalnega in jezikovnopolitičnega načrtovanja ter kulturne politike. Tvorno je razmišljal o vsebinah tujejezikovnega poučevanja, o oblikovanju germanističnih študijskih programov na mariborski univerzi, o razvoju humanistike v Mariboru, o avstrijsko-slovenskih kulturnih stikih. Svoje jezikovnonačrtovalne zamisli je uresničeval tudi kot dolgoletni predsednik Društva za tuje jezike in književnosti Maribor, ki ga je v 70. letih preteklega stoletja uspešno vodil.

Povsod, kjer je služboval, se je dejavno udejstvoval tudi kot kulturnik. Bil je režiser gledaliških predstav, sodeloval je s kulturnimi in literarnimi združenji, bil je tudi muzik, vodil je pevske zbore. Pri lastnem umetniškem ustvarjanju je ostajal pri literaturi, pri prevajanju in pesnjenju. Ni mogoče prezreti njegovih pesniških zbirk: Mura – Mur (1996), Studenci (1998), Poti in zrenja (2006), Potopljeni čas in zvoki (2007). Zaradi zanimanja za literarne vede, še posebej za slog literarnih besedil in lastnega literarnega ustvarjanja, so tudi njegova analitična razmišljanja o poeziji prevzela poetično obliko. To še posebej velja za znamenito študijo z naslovom Faustovi krogi. Silnice komponent v Goethejevem Faustu (2001), ki velja za prvo slovensko obsežnejšo študijo o Faustu.

Za odličnost znanstvenega dela je prejel nagrado Sklada Borisa Kidriča, Pedagoška fakulteta in Univerza v Mariboru sta ga odlikovali z zlato plaketo in z nazivom zaslužnega profesorja, mesto Maribor s srebrnim grbom, Zveza kulturnih organizacij Maribor z zlatim znakom. Od 2001 je bil častni član Društva univerzitetnih profesorjev Maribor, v katerem je dolga leta sodeloval kot podpredsednik in skrbel za društveno delovanje na kulturnem in literarnem področju.

Jože Mlinarič (1935–2021)

Zaslužni profesor dr. Jože Mlinarič, doktor filoloških znanosti, redni profesor za obdobje fevdalizma in pomožne zgodovinske vede na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, se je rodil 13. marca 1935 v Mariboru in umrl leta 2021.

Po opravljeni maturi na klasični gimnaziji v Mariboru (1954) je svojo izobraževalno pot nadaljeval na Oddelku za klasično filologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in leta 1961 diplomiral. Osem let pozneje je kot izredni študent na Oddelku za zgodovino pridobil še drugo diplomo. Med letoma 1959 in 1965 je poučeval na gimnazijah na Ravnah in v Novem mestu. Od leta 1971 do 1990 je nato opravljal delo arhivista specialista v mariborskem Pokrajinskem arhivu, kjer je vodil oddelek za starejše gradivo. Leta 1977 je doktoriral na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Leta 1995 je bil habilitiran za rednega profesorja na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, kjer se je kasneje tudi redno zaposlil in predaval vse do svoje upokojitve v letu 2000. Za svojo pripadnost in delo je leta 2003 na Univerzi v Mariboru prejel naziv zaslužni profesor. Jože Mlinarič je bil od leta 1995 izredni član SAZU, junija 2001 pa je postal redni član.

Akademik prof. dr. Mlinarič je svoje raziskovalno delo posvetil cerkveni, politični, gospodarski in kulturni zgodovini slovenskih dežel v obdobju srednjega veka in v prvih treh stoletjih novega veka. Osredotočil se je predvsem na raziskovanje preteklosti naših samostanov starejših kontemplativnih redov (cistercijanov, kartuzijanov in dominikancev) kot tudi župnij, župnijskih cerkva in sploh organiziranosti Cerkve na Slovenskem in tako pripomogel k izpopolnjevanju vednosti o naših najstarejših verskih, cerkvenih in kulturnih središčih. Izsledke svojega dela je objavljal predvsem v monografijah ter v domačih in tujih strokovnih ter znanstvenih publikacijah. Veliko svojega časa je posvetil tudi objavljanju starejšega arhivskega gradiva, pri čemer je najbolj znana njegova objava raznovrstnih transkribiranih virov v seriji Gradivo za zgodovino Maribora (36 zvezkov) ter gradiva za cerkveno zgodovino slovenske Štajerske. V večjem številu objav je podal rezultate svojih raziskav krajevnozgodovinskih, zemljiškoposestnih, topografskih, gospodarskih in drugih kompleksnih vsebin. Svoje zanimanje je posvečal tudi srednjeveški latinski literaturi in leta 1977 doktoriral na temo Vita Mariae metrica (tekstnokritična, historiografska in literarna analiza). Svoje referate je velikokrat predstavljal na simpozijih doma in v tujini, največkrat v Avstriji, Italiji, Nemčiji in Švici. Poleg tega se je ukvarjal tudi s prevajanjem starogrške, latinske in staronemške literature. Bil je član Zveze zgodovinskih društev Slovenije in Zgodovinskega društva dr. Franca Kovačiča v Mariboru, Arhivskega društva Slovenije in Društva za antične in humanistične študije Slovenije.

Za svoje dolgoletno delo je Jože Mlinarič prejel številne nagrade: leta 1970 Prešernovo nagrado za študente, nagrado Sklada Borisa Kidriča (1988) in Glazerjevo listino za dosežke na področju kulture (1988). Univerza v Mariboru mu je za izjemne dosežke na znanstveno-raziskovalnem in pedagoškem področju podelila zlato plaketo (1998). Kot občan Mestne občine Maribor je leta 2003 postal prejemnik Glazerjeve nagrade za življenjsko delo, pet let kasneje pa je postal častni občan Maribora. Papež Janez Pavel II. mu je za dosežke pri raziskovanju starejše slovenske cerkvene zgodovine, zlasti preteklosti naših srednjeveških samostanov, podelil naslov viteza komendatorja sv. Gregorja Velikega iz svetnega reda (1999). V letu 2004 je postal častni član Arhivskega društva Slovenije, leto zatem pa častni predsednik Zgodovinskega društva dr. Franca Kovačiča v Mariboru, ki ga je soustanovil in mu tudi kot prvi predsedoval.

Jože Pogačnik (1933–2002)

Zaslužni profesor dr. Jože Pogačnik, doktor literarnih znanosti, literarni zgodovinar in redni profesor za slovensko književnost na Filozofski fakulteti (Pedagoški fakulteti) Univerze v Mariboru, se je rodil 14. marca v Kovorju pri Tržiču in umrl 16. avgusta 2002 na Reki, pokopan je na pokopališču Mirogoj v Zagrebu.

Gimnazijo je obiskoval v Tržiču in Kranju (1945–1953), po maturi je študiral slavistiko na ljubljanski univerzi (1953–1958), zatem je bil asistent na Filozofski fakulteti v Zagrebu (1959–1969), kjer je doktoriral z disertacijo  Stritarjev literarni nazor (1963). Leta 1969 se mu je odprla docentura za slovenistiko na Filozofski fakulteti v Novem Sadu, kjer je kmalu postal redni profesor (1975). Od tam je odšel za profesorja na Pedagoško fakulteto v Osijeku (1981), nato pa na Pedagoško fakulteto v Mariboru, kjer je deloval do upokojitve (1991–1995). Na vseh  treh na zadnje imenovanih fakultetah je bil po en mandat tudi dekan.

Že v zgodnjem raziskovalnem obdobju je pri raziskavah starejšega slovenskega slovstva poleg  slovenskih besedil enakovredno upošteval obravnavo latinskih in nemških tekstov, pri čemer je temeljni raziskovalni interes namenil kulturi in slovstvu srednjega veka; ukvarjal se je še s periodizacijo slovenskega slovstva. Tako je v soavtorstvu s Francem Zadravcem izdal Zgodovino slovenskega slovstva (8 knjig, izšle 1968–1972), ki je bila pozneje zgoščena v eno samo knjigo, prevedena tudi v srbščino (1973) in hrvaščino (1991). Težišče njegovih raziskav je veljalo zlasti prezrtim osebnostim (npr. Svetokriški, Pohlin, Kopitar, Slomšek) v takratnih literarnih zgodovinah. V razpravah se ni omejeval samo na literarno zgodovino, ampak se je loteval tudi širših teoretskih vprašanj, zlasti razmerja med poezijo in zgodovino, ideologijo in umetnostjo, mdr. v knjigah Na križiščih zgodovine (1981) in Ponoreli kompasi (1996). Literarno-kulturne vezi med slovensko in hrvaško kulturo pa je predstavil v 15 razpravah, vključenih v knjigo Tragovi u vremenu (2001), kot komparativist se je poglabljal še v druga slovstva tedanje skupne države (Jugoslavističke teme, 1990). Pri založbi Trofenik v Münchnu je izdal Brižinske spomenike in uredil zbornik relevantnih razprav (Freisinger Denkmäler, 1968), zatem je izdal knjigo o Kopitarju pri isti založbi (1978). V seriji Slavistische Beiträge je izdal dve knjigi razprav pri založbi Otto Sagner v Münchnu (Von der Dekoration zur Narration, 1978 in Differenzen und Interferenzen, 1989) ter številne druge znanstvene razprave.

Bil je priznan član Matice hrvatske in Matice srpske kot tudi član Society for Slovene Studies v New Yorku. Prejel je prestižno Humboldtovo in Fulbrightovo štipendijo ter vrsto nagrad in priznanj, med drugim Herderjevo nagrado v Avstriji (1989) ter priznanje ambasador znanosti v Sloveniji (1998).

30. junija 1991 je bil izvoljen za dopisnega člana SAZU, 27. maja 1993 za njenega izrednega in 27. maja 1997 za rednega člana, kjer je bil od 23. marca 1999 do smrti tajnik razreda za filološke in literarne znanosti. Leta 1996 je bil izvoljen tudi za dopisnega člana Akademije znanosti v Göttingenu. Njegove obsežno in temeljito znanstvenoraziskovalno delo v okviru slovenskega slovstva je pustilo nadvse pomemben pečat tako znotraj kot zunaj slovenskih meja.

Zinka Zorko (1936–2019)

Zaslužna profesorica dr. Zinka (Terezija) Zorko, doktorica jezikoslovnih znanosti in redna profesorica na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, se je rodila 24. februarja 1936 na Kapli na Kozjaku in umrla 22. marca 2019.

Po opravljeni maturi na II. gimnaziji v Mariboru je študirala slovenščino in ruščino na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je za svoje diplomsko delo iz dialektologije prejela študentsko Prešernovo nagrado. Deset let kasneje se je kot asistentka za slovenski jezik na Pedagoški akademiji v Mariboru vpisala na magistrski študij na Filozofski fakulteti v Ljubljani, leta 1986 pa je tam tudi doktorirala. Kot večkratna predstojnica Oddelka za slovanske jezike in književnosti je aktivno sodelovala pri preoblikovanju Pedagoške akademije v Pedagoško fakulteto, ves čas bdela nad mladimi raziskovalci, ki jih je spremljala do magisterija in doktorata. Leta 1996 je Zinka Zorko postala redna profesorica za zgodovino slovenskega jezika in dialektologijo ter opravljala delo prodekanice za znanstvenoraziskovalno delo na takratni Pedagoški fakulteti. Od leta 1999 pa vse do leta 2003, ko se je upokojila, je bila prorektorica na Univerzi v Mariboru in skrbela za knjižnični sistem ter habilitacije. Po upokojitvi je leta 2003 prejela naziv izredne članice, maja 2009 pa je bila izvoljena za redno članico SAZU.

Središče njenega znanstvenega dela je bilo raziskovanje koroških, štajerskih in panonskih narečij na glasoslovni, oblikoslovni, skladenjski in besedijski ravni, nastajanje mednarečij, prehodnih govorov in mariborskega mestnega govora. O različnih vlogah narečja je poročala na mednarodnih sestankih na Finskem, v Avstriji, Italiji in Nemčiji ter sodelovala na številnih domačih in mednarodnih simpozijih. Zinka Zorko je napisala tri dialektološke monografije: Narečna podoba Dravske doline (1995), Haloško narečje in druge dialektološke študije (1998), leta 2009 pa je pri Mednarodni založbi Zora Oddelka za slovanske jezike in književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru izdala monografijo z naslovom Narečjeslovne razprave o koroških, štajerskih in panonskih govorih.

Njena bibliografija obsega 508 naslovov, od katerih je 22 izvirnih znanstvenih člankov, 52 znanstvenih prispevkov na konferenci, 24 samostojnih znanstvenih sestavkov ali poglavij v monografski publikaciji, 15 intervjujev, 16 znanstvenih in strokovnih sestankov, številni izmed njih pa so prispevki na konferenci brez natisa (49). Zinka Zorko je bila mentorica pri 5 doktorskih disertacijah, 5 magistrskih ter več kot 120 diplomskih delih.

Za svoje pedagoško, strokovno in znanstveno delo je prejela 9 priznanj, izmed katerih je vredno izpostaviti priznanje Pedagoške akademije Univerze v Mariboru za prispevek k razvoju in uveljavitvi šole (1980), nagrado Republike Slovenije na področju šolstva za življenjsko delo v vzgoji in izobraževanju na področju visokega šolstva (1997), zlato plaketo Univerze v Mariboru za izjemne dosežke na znanstvenoraziskovalnem in pedagoškem področju (1999); svečano listino za uspešno opravljeno delo prorektorice Univerze v Mariboru (2003) ter naslov zaslužne profesorice Univerze v Mariboru (2003). Kot najvišje vrednote je zmeraj prepoznavala spoštovanje človekovega dostojanstva, skrb za človeka in akademsko odličnost ter poštenost.