BRANISLAVA VIČAR

izr. prof. dr. BRANISLAVA VIČAR

Službeni telefon +386 (2) 22 93 635
Prostor

K 2.15

Habilitacijski naziv

Izredni profesor

Predmetno področje

slovenski jezik

Govorilne ure SICRIS COBISS

Znanstveni in akademski naziv

  • doktorica jezikoslovnih znanosti
  • izredna profesorica za slovenski jezik

Življenjepis

  • dodiplomski študij na Pedagoški fakulteti UM (Slovenski jezik s književnostjo in zgodovina), naziv: profesorica slovenščine in zgodovine (1999)
  • leto in naslov magistrskega dela: 2005, Izrazne skladenjske zgradbe za upovedovanje pomenskih razmerij v delih Antona Šerfa, Pedagoška fakulteta UM; nagrada Slavističnega društva Slovenije za leto 2005
  • leto in naslov doktorskega dela: 2009, Parenteze kot metadiskurzivne prvine na primeru pisnega in govorjenega diskurza, Filozofska fakulteta UM
  • zaposlitev na Pedagoški fakulteti UM (2000–2006), zaposlitev na Filozofski fakulteti UM (2007–)

Izvolitve

  • 2016: izredna profesorica za slovenski jezik
  • 2011: docentka za slovenski jezik
  • 2000: asistentka za slovenski jezik

Raziskovalna področja

  • kritična diskurzivna analiza
  • sociolingvistika
  • multimodalna analiza
  • kritične animalistične študije

Članstvo, funkcije

  • predstojnica Oddelka za slovanske jezike in književnosti (2019–2023)
  • članica Slavističnega društva Maribor in Slavističnega društva Slovenije
  • predsednica Slavističnega društva Maribor (2017–2021)
  • članica komisije regijskega tekmovanja iz znanja slovenščine Slovenščina ima dolg jezik (2018–)
  • članica Slovenskega slavističnega komiteja (2021–)
  • članica Delovne skupine za pripravo akcijskega načrta za enake možnosti na UM (2021)
  • članica Komisije za enake možnosti na področju znanosti (2023–)

Projekti

  • Slovenščina na dlani (2017–2019)
  • Slovensko jezikoslovje, književnost in poučevanje slovenščine (programska skupina, 1. 1. 1999–31. 12. 2025, vodja red. prof. dr. Marko Jesenšek, P6-0156; (2014–2020))
  • Slovenski jezik – bazične, kontrastivne in aplikativne raziskave (programska skupina, 1. 1. 2019–31. 12. 2024, vodja izr. prof. dr. Vojko Gorjanc P6-0215 (A) (2020–))

Razprave (izbor)

  • Branislava Vičar, Vesna Liponik: 2021: “Krivdna mrežja”: antropocen v poeziji Uroša Praha. Razprave o sodobni slovenski literaturi. Ur. Varja Balžalorsky Antić. Ljubljana: Založba ZRC (Studia litteraria 27). 189–208.
  • Boris Kern, Branislava Vičar, 2019: Jezik in transspolne identitete. Slavistična revija 67/2. 413–422.
  • Branislava Vičar, 2018: Banalni nacionalizem, nacionalni simboli in koncept avtohtone vrste. Traditiones 47/2. 133–153.
  • Branislava Vičar, 2018: Reference na Cankarja v partizanski artikulaciji “kulturnega boja”. Ivan Cankar v medkulturnem prostoru: ob stoti obletnici Cankarjeve smrti. Ur. Jožica Čeh Steger idr. Maribor: Univerzitetna založba Univerze (Mednarodna knjižna zbirka Zora, 126) 251–261.
  • Branislava Vičar, 2017: Animals as “being from other worlds”: deconstructing animality/humanity in the poetry of Jure Detela and Miklavž Komelj. What to do with folklore? New perspectives on folklore research. Ur. Marjetka Golež Kaučič. Trier: Wissenschaftlicher Verlag (B.A.S.I.S., 9).101–112.

Monografije

Branislava Vičar (ur.): Pojmovanja živalskih smrti: antropocentrizem in (ne)možne subjektivitete. Koper: Annales ZRS, 2020

Monografija prinaša interdisciplinarno obravnavo živalskih smrti, ki spodbuja ponovni premislek o človeško-živalskih odnosih. Razprave s petih raziskovalnih polj (filozofije, literarnih ved, vizualne semiotike, umetnostne zgodovine in jezikoslovja) izkazujejo opazne razlike tako v raziskovalnih interesih kakor v pristopih, a povezuje jih skupno izhodišče: vključitev živalskih izkušenj v naš ontološki okvir. Izgrajene na tem izhodišču destabilizirajo pogled na svet, ki ga označuje prezrtje obstoja večvrstnih svetov, in ponujajo temeljni izziv humanizmu, ki podpira večino (zahodnih) sistemov védenja.

Branislava Vičar: Parenteza v novinarskem in parlamentarnem diskurzu. Maribor: Zora, 2009

Znanstvena monografija se umešča na področje analize diskurza. Parentezo aktualizira in definira na funkcijskih teoretičnih izhodiščih ter utemeljuje potrebo po umestitvi tega pojava na raven diskurza. V ospredje raziskave je postavljen odnos med parentezo in tekočim diskurzom kot način povezovanja parenteze s kontekstom. Za analizo sta bila izbrana dva tipa javnega diskurza: novinarski in parlamentarni diskurz. V analiziranem gradivu se parenteza potrjuje kot metadiskurzivna prvina na osnovi anaforične (tematske) povezanosti v diskurzu in metadiskurzivnih funkcij.

Branislava Vičar: Izrazne skladenjske zgradbe v književnih delih Antona Šerfa. Marbor: Zora, 2005

Znanstvena monografija se umešča na področje zgodovine slovenskega knjižnega jezika ter prinaša izsledke prve natančnejše in obširnejše raziskave knjižnojezikovne podobe slovstvenih del Antona Šerfa, drugega najpomembnejšega, v marsičem tudi samosvojega, zagotovo pa stilistično najbolj prepoznavnega predstavnika vzhodnoštajerskih pokrajinskih knjižnojezikovnih prizadevanj. Monografsko delo analizira gradivo celotnega Šerfovega objavljenega opusa ‒ pridigarskih priročnikov Pad no zdig človeka (1832) in Predge na vse Nedele no Svetke (1835) ter verzificirane vzgojno-moralistične zbirke Cvetenjak ali rožnjek (1839).

Skip to content