Mobilni dostop | E-pošta | Zemljevid strani |  |  |  |  |  | 
Išči
Koroška cesta 160, 2000 Maribor
Telefon: +386 2 22 93 840
E-mail: ff@um.si

ALBIN LUGARIČ

marec - maj 2015


Haloze, 1990.

Albin Lugarič (1927-2014) je zapustil izjemno obsežen slikarski opus, ki ga je mogoče razdeliti v več motivnih skupin. V zgodnejšem obdobju je bil zavezan figuraliki; leta 2009 smo v razstavišču mariborske Filozofske fakultete predstavili izbor iz ciklusa Pesniki, ki jih je Lugarič upodabljal konec petdesetih in v prvi polovici šestdesetih let 20. stoletja. Pesniki so v svojem bistvu slikarjevi avtoportreti, ujeti v nekoliko mračno razpoloženje povojnega eksistencializma.

Glavnino Lugaričevega opusa pa zavzemajo krajine. Slikar je iskal motive v najbližji okolici svojega doma, mimo katerega se v vijugah pretaka Studenčnica, veliko pa je slikal tudi v Halozah. Haloški motivi iz sedemdesetih let so ovrednoteni kot eno najtehtnejših poglavij Lugaričevega slikarstva. Haloški griči, ki se kopičijo v navideznem neredu, so razmeroma pozno pritegnili ustvarjalce. Šele v dvajsetih letih 20. stoletja se je v vinorodno pokrajino zagledal slikar nemškega rodu Jan Oeltjen (1880-1968), Lugarič pa je v naslednjih desetletjih nadgradil Oeltjenovo ekspresionistično interpretacijo haloškega sveta. Haloze je slikal z vehementnimi potezami, v temperamentnem koloritu in z nespregledljivo strastjo. Krepko nanesene barvne ploskve so ukleščene med ostre linije geometrijsko izoblikovane konstrukcijske mreže, v kateri prepoznavamo nezadržno silovitost slikarjevega značaja pa tudi silno, magično moč valovite pokrajine. Precej drugačne od haloških krajin so Lugaričeve zimske podobe, na katerih je običajno predstavljen ravninski svet v pogledih od zgoraj navzdol. Zasnežene ravnice določajo pravokotniki vrtnih plotov in brajd, slikar pa je z izjemno pronicljivostjo ujel čas, ko se zimski hlad že umika spomladanski odjugi in ko »sneg medli«, kakor je njegove zimske krajine v verzih opisal Milček Komelj.

Posebno mesto med Lugaričevimi krajinami zavzemajo istrski in drugi obmorski motivi. Za slovensko slikarstvo je bil primorski svet v desetletjih po drugi svetovni vojni nadvse zanimiv. Bil je na novo pridobljeno slovensko ozemlje, ponujal pa je tudi nova likovna izhodišča. Slikarji so se radi soočali s trdim kraškim svetom, odetim v sončno bleščavo, vznemirljivi pa so bili tudi pogledi na nemirno površino morske gladine; oboje je vabilo v abstrakcijo. Tudi v Lugaričevem opusu prepoznavamo istrske krajine ter podobe solin in pristanišč kot prelomnice v njegovem razvoju, zlasti je v njih preskušal meje, ob kateri predmetna prepoznavnost prehaja v abstrakcijo.

Marjeta Ciglenečki

 




Albin Lugarič (1927–2014) je študiral slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1950 diplomiral in leta 1952 opravil še specialko pri profesorju Gojmiru Antonu Kosu. Po končanem študiju se je vrnil na Ptuj, kjer je učil na več osnovnih šolah, leta 1956 pa je prevzel profesuro na ptujski gimnaziji. Istega leta je dobil tudi štipendijo za študijsko bivanje v Parizu. Upokojitev je dočakal na ptujski gimnaziji leta 1987. Albin Lugarič je veliko razstavljal in se udeleževal likovnih kolonij. Njegova dela hranijo v Pokrajinskem muzeju Ptuj in v Umetnostni galeriji Maribor. Leta 1989 so v Umetnostni galeriji Maribor založili njegovo monografijo, v Pokrajinskem muzeju Ptuj pa so pripravili retrospektivni razstavi ob jubilejih, ko je Lugarič praznoval šestdeset in sedemdeset, ter ob tem izdali kataloga.